Predsednik države je oni dan pomirjajoče izjavil, da nas bo sprava, ki se je po njegovem mnenju že začela, naredila bolj človeške. Poglejmo, ali ima prav ali se moti. Zastavimo si filozofsko vprašanje: kaj nas zares dela bolj človeške, kaj nas dela najbolj človeške? Če nas nekaj dela človeške, ni razumno, da ne bi razmislili, kaj nas dela najbolj človeške. Naš cilj mora biti najbolj človeško vedenje, ne tisto, ki se nam zdi še kar dovolj človeško. Nobenega dobrega razloga tudi ni, da ne bi prebrali, kar je o tem napisal Kant.

Kant proizvede pri razreševanju matematičnih antinomij, ki nastajajo v polju čistega uma, nekaj idej ali zamisli, ki bi jih moral danes poznati vsak šolar. Filozof je dejansko trdil, da je najvišji cilj izobraževanja izobraževanje za etiko, ne pa na primer za kompetence delovne sile, podjetnost, podjetništvo ali kaj sorodnega.

Kantov vpogled v naravo etične maksime je zares revolucionaren. Prav zato ga je dobro dojeti in povsem razumeti, saj predstavlja najvišji dosežek uma. Povezuje namreč štiri elemente: svobodo, samostojnost, odgovornost in dolžnost vsakega človeškega bitja. Povezuje jih na način, ki bi ga Lacan imenoval boromejski vozel: odvzamete enega in vozel razpade. Torej imate lahko samo vse štiri ali pa nimate nobenega.

Kar pomeni, da ne obstaja svoboda brez odgovornosti, samostojnosti in dolžnosti. Sklep je preprost: ljudje, ki niso odgovorni, samostojni in ne izpolnjujejo dolžnosti, niso svobodni.  

Zadeva je izjemno zanimiva, če sočasno beremo Levinasa; to bom storil v naslednjem zapisu. Filozof namreč poudarja, da je človekova samostojnost možna le ob drugem človeku, in sicer na način, ki na prvi pogled ravno nasprotuje Kantu: človek je samostojen le, če daje prednost drugemu, če se etično vede do drugega človeka. Kako je to mogoče misliti skupaj?

Vse skupaj pa je dodatno zapleteno, če natančno beremo samega Kanta. Filozof namreč v Kritiki praktičnega uma pokaže, da je posameznikova samostojnost možna le, če je odvisen (sic!) od drugosti samega etičnega zakona. Kaj to pomeni?

Drugost etičnega zakona pomeni, da ga ne moremo zapisati v nobeni obliki, ki bi nam povedala, kaj narediti, da bi ga ubogali: ni torej nasvet, ni formula, ni enačba, ni izjava, ni stavek. Ima univerzalno obliko in nobene vsebine.

Kar naredi posameznika samostojnega in svobodnega, je torej podrejenost drugosti etičnega zakona, ki ga ni mogoče zapisati v obliki koda, pravila, formule ali nasveta, kako se vesti. Kako je pa to mogoče!?

Nekaj, kar je na prvi pogled povsem nerazumljivo in tuje, žene posameznika k samostojnemu in svobodnemu delovanju? Zdravi razum to težko razume.

Človek je lahko subjekt, podložnik svobode. Kant pravi takole: svoboda kot sila animira človeka skozi etični zakon. Animira ga tako, da se usmerja k najvišjemu dobremu. In kaj je svoboda?

Kant odgovarja: svoboda ni pogojena z ničimer. Je nekaj brezpogojnega in nepogojenega. Je vzrok za nekaj drugega, sama pa nima vzroka. Je prazen prostor, čista diferenca v umu. Zaradi svobode zato lahko govorimo o odprtosti, o odpiranju. Brez nje ne bi bilo odpiranja in svet bi bil zaprt. S svobodo se vedno znova začenja nova serija dogodkov, nova veriga, nova sekvenca, kot bi rekel Badiou.

Svoboda ima natanko status drugega, ki ga misel ne more zapopasti in neposredno opisati, saj ne more postati objekt opisovanja. Človek kot subjekt se konstituira kot svoboden prav v odnosu do tega drugega, do same svobode torej. Svoboden človek deluje kot nekaj nepogojenega, kot nekaj, kar ni ujeto v nobeno znano verigo dogodkov, vzrokov in posledic. Je sam začetek nečesa povsem novega. Pravimo, da je njegovo delovanje v družbenem polju kontingentno.

Človek se svobodno odloča, ali bo svoboden, čeprav bi moral nujno izbrati samo svobodo. Izbere lahko samo vzročnost. Za nazaj razume vznik lastne samostojne subjektivnosti. Kant govori o moči izbire. Človek izbere samega sebe kot naslovnika etičnega zakona. Zakon naloži samemu sebi in postane avtor nove vzročne verige. To naredi iz spoštovanja do zakona, ne iz spoštovanja do sosedov ali kake avtoritete.

Svet je namreč nedoločen in ne obstaja kot sklenjena celota. Deluje po nujnih zakonitostih, toda k vsem nujnostim moramo prišteti še svobodo, ki jo Kant imenuje nepovzročeni vzrok. Lahko se manifestira v svetu, a le pod določenim pogojem.

Manifestira ali udejanja se skozi etični zakon, skozi univerzalni princip ali maksimo. Svoboda tako motivira posameznika, da se podredi zakonu in deluje etično. Človek se zato podredi svobodi in se želi podrediti etičnemu zakonu, čeprav ni nujno, da ve, kaj pri tem dela. K dejanju ga ne privede vednost, zemveč nezavedna želja, ki ji je zvest, kot bi rekli Freud, Lacan in Deleuze. Potem reče: ne vem, zakaj to delam, toda isto bom delal še naprej, ker želim delati.

Človek se torej lahko podredi imperativu, ki ga zgolj sluti – globoko v sebi, kot bi rekel Kant. Samostojnost pomeni, da se človeško bitje svobodno podredi zakonu in ga uboga. V človeku je torej sila, zaradi katere je mogoče etično delovanje. Spoznavanje samega sebe zato pomeni, da čisto na koncu, v najglobljih globinah človek odrije – ne samega sebe, temveč etični zakon. To najgloblje imenujemo drugo. V človeku torej obstaja drugo od njega samega.

Svobodna volja je tako določena z dolžnostjo, ne s tem ali onim objektom želje, poželenja, potrebe ali interesa. Ko govorimo o svobodi, zato mislimo sočasno na tri zadeve: voljo, željo in dolžnost.

Kant nam torej sporoča: človek se lahko drži napisanih zakonov in se vede legalno, ima pa še drugo možnost: da se obnaša svobodno in se drži etične dolžnosti zaradi dolžnosti same, ne zaradi napisanih zakonov.

Svoboda je subjekt. Ta sicer nima dostopa do svobode, zato pravimo, da ni svoboden, toda obenem se lahko podredi in naredi svobodno dejanje, ki ima kajpak zelo empirične posledice.

Svoboda se ne more uresničevati v svetu, če človek kot njen podložnik nečesa ne naredi. Ko torej nekaj naredi, etični zakon pa mu ne pove, kaj naj naredi, svoboda deluje v tem svetu. Svoboda deluje tako, da si človek, ki ni svoboden, je pa svoboda v njem, kot pravi Kant, pove, kaj bo naredil.

Bistvo je tole: Kant ne govori o zakonu, ki pove, kaj naj človek naredi, temveč govori o imperativu, da človek s svojim dejanjem šele naredi zakon.

Čisti um se naslavlja na svobodo, ki je v človeku, ne na človeka. Ko govorimo o etičnem zakonu, ne govorimo o zakonu, ki človeku nekaj nalaga, ta pa je svoboden, da se odzove ali pa tudi ne. Govorimo o imperativu, zaradi katerega zakon šele je, če se človek odloči za dejanje, s katerim udejanja samo svobodo, ki je brez njegove odločitve povsem nemočna.

Mrtve je zato treba pokopati, ker je tak etični zakon. Potem pa je treba razčistiti, kdo je bil med drugo morijo na pravi strani in kdo ni bil. Eni so namreč bili na pravi strani, drugi pa niso bili. Dejanje je zlo, pravi Kant, celo če je zakonito, če se posameznik zanj odloči zaradi interesov in potreb, ne pa iz čiste podrejenosti moralnemu zakonu. Ali čisto preprosto: zlo je drugo ime za človekovo zavračanje možnosti, da bi se odločil za svobodo, na katero se naslavlja kategorični imperativ.

Ali kot bi rekel Kant: razum sam ima že cilje; ljudje imajo pred seboj nalogo, da jih uresničujejo.