Če poslušate te dni slovenske politike in zastopnike elite, piarovce, spin doktorje, birokrate in mainstream ekonomiste, zlahka spoznate, da so navdušeni nad mednarodnim dogovorom, da bomo družno zmanjšali količino problematičnih izpustov v zrak za nekaj odstotkov. Do leta žblj naj bi tako v Sloveniji zmanjšali količine nevarnih toplogrednih molekul za 15 %. Navadno isti ljudje v svojih nastopih v javnosti in pred kamerami še podčrtajo, da se je Slovenija zavezala k takim ciljem in da jih bo vsekakor spoštovala, saj je pridna, disciplinirana, redoljubna in ubogljiva. Če pa ste resni in berete znanstvene članke, razmišljate precej drugače in se mimogrede še vprašate, zakaj vam trosijo pesek v oči. A odgovor je že na dlani: da bi spali še naprej.

Pred nekaj dnevi so tako pribočili podatek (Note on Reaching the Annual Low Point), da je količina molekul CO₂, če vzamemo milijon molekul zraka in se potrudimo prešteti jih, presegla magično mejo 400. To preprosto pomeni, da je danes na milijon molekul v zraku za 25 % več molekul CO₂, kot jih je bilo leta 1958, v zlatih letih kapitalizma in družbe blagostanja torej.

Naj ponovimo: vse raste in raste tudi količina molekul CO₂ v zraku. Teh molekul ni vedno manj, temveč jih je iz dneva v dan več, za vse to pa je odgovoren človek, ki kuri velikanske količine fosilnih goriv.

Ko zastopniki vlade razveseljujejo državljane in državljanke s statističnimi vragolijami, zaradi katerih je vselej videti, da je z ekonomijo vse v redu, da vse raste in da bo raslo tudi v bodoče, ne povedo ključnega podatka.

Ne moremo vedeti, ali zanj vedo ali ne, toda to sploh ni pomembno. Podatek je objektiven, pomeni pa tudi tole.

Količina CO₂ bo še naprej rasla, saj nikomur ne pride na misel, da bi pomembno zmanjšal količino načrpane nafte. Elita se je zadnjič sicer odločila, da bo načrpala simboličnih 700 000 sodov nafte dnevno manj, toda to še kaplja v morje ni, saj bodo načrpali nekaj več kot 32 milijonov sodov dnevno, ne pa 33 milijonov, kot doslej. In odločila se je zaradi premajhnih dobičkov, saj je nafte na svetovnih trgih preveč, ne zaradi varovanja okolja.

Letošnji september si bomo torej zapomnili po podatku: 400 ppm. Pod to številko se ne bomo več spustili. Na severni zemeljski polobli se namreč bliža kurilna sezona, kot vsi vemo in za to ne potrebujemo vremenoslovcev, da bi nas spomnili, kar pomeni, da bomo naslednjega pol leta veselo pošiljali v zrak dodatne gigantske količine molekule CO₂, če metana niti ne omenjam.

Verjetno bo že čez nekaj mesecev objavljen nov podatek, in sicer, da smo presegli števiko 410 ppm.

Ko je bilo na Zemlji nazadnje tako veliko molekul CO₂ v zraku, bilo je pred 15 milijoni let, ko ljudi ni bilo niti na obzorju, je bilo ozračje v povprečju toplejše za 3 do 6 stopinj Celzija, raven morij in oceanov pa je bila za približno 40 metrov višje, kot je danes.

O vsem tem se kajpak lahko prepričate ob prebiranju svetovno ugledne znanstvene revije Science.

In ko smo ravno pri prebiranju znanstvene literature, velja dodati tole.

Časi, v katerih živimo, so zares nadvse zanimivi. Številni trdijo, da ljudje nič več ne berejo, da so postale knjige dokončno nezanimive in da jih je preprosto povozil čas. A če jih soočite s knjigo, ki je postala svetovna uspešnica in predstavlja vogelni kamen Zahodne edukacijske misli iz obdobja razsvetljenstva, v mislih imam kajpak knjigo, ki jo je spisal Rousseau, njej naslov pa je Émile, se zgodi nekaj nenavadnega. Veliki razsvetljenski filozof namreč v tej knjigi dokazuje vesoljnemu občestvu, da je za otroka najbolje, da se ne uči iz – knjig. Prav ste prebrali.

Kako naj bi se potemtakem otrok učil in česa naučil? Rousseaujev odgovor je nadvse preprost: iz narave in iz izkušenj. Nikakor iz knjig.

Spomnite se ob tem Cankarjeve matere in njene izjave, da je Ivana pokvarila tuja učenost. Vprašanje je, če smo se v sto letih res kam premaknili.

Vzgajanje, o katerem razmišlja Rousseau, je vsekakor antiintelektualno in antifilozofsko, kot pravi Jonathan Israel, ta veliki zgodovinar razsvetljenstva, kar pomeni, da knjige kvarijo otroke in njihova naravna stanja, zato je razsvetljevanje s pomočjo knjig napad na otroka in njegovo naravo.

Takega razmišljanje pa je še danes, kolikor hočete. Kaj pa je drugega razmišljanje desničarjev, da je edina prava družina tista, ki jo tvorijo biološka mati, biološki oče in otrok? Kaj pa je drugače v primeru njihovega razmišljanja v spolnih identitetah ljudi, ki jih je definitivno več kot štiri? Zakaj se nekateri zavzemajo za možnost udarcev, ki naj jih dobi otrok, če prosi zanje? In da ne omenjam srednjeveške prepovedi splava, proti kateri trenutno protestirajo Poljakinje in Poljaki, pridružujejo pa se jim ljudje z vsega sveta.

Nekateri ljudje še vedno živijo v času pred francosko revolucijo, spet drugi v srednjem veku. Tako je objektivno dejstvo, ki ga lahko povežemo z mnenji, da ljudje nič več ne berejo. Kaj pa, če je to preprosto res? Kaj pa, če številni res ne berejo in se zanašajo zgolj na izkušnje, na naravo in morda še na kakega prerokovalca, jasnovidca. čarovnika ali pisca horoskopov?

Morda pa je zadeva še veliko hujša. Da bi razumeli, zakaj se ne bomo spustili pod raven, ki jo označuje izraz 400ppm, je treba narediti le preprost matematični izračun, ki ga sicer zna narediti vsak otrok v sedmem razredu osnovne šole. Zakaj ga potem ne naredijo?

Zakaj je toliko ljudi, ki so prepričani, da ni treba brati znanstvene literature, čeprav bi obenem vsi imeli vrhunske kirurge in seveda pametne naprave v rokah? Za vse to je potrebna vrhunska znanost, ta pa je možna le, če se številni ljudje dnevno posvečajo znanosti, kar med drugim pomeni, da prebirajo znanstveno literaturo, saj znanje ne more kar pasti z neba.

Za vse to je potrebno kognitivno delo. In kakšna je njegova prihodnost?

Prav te dni je OECD, ne slovenski mainstream ekonomisti, priobčila tole: svetovna ekonomija je še vedno ujeta v pasti nizke rasti (low-growth trap).

Ekonomisti, ki delajo za Mednarodni denarni sklad (IMF), so še bolj pesimistični: od leta 2012 sem je rast svetovne trgovine manj kot polovična v primerjavi s prejšnjimi tremi desetletji. Ali kot povzema dogajanja Michael Roberts: global turbulence lies ahead.

Toliko o tem, kako vse raste, kot trdijo slovenski zagovorniki neoliberalnega kapitalizma. Ironija kajpak je, da raste zlasti količina metana in CO₂, rastejo pa tudi neenakosti med ljudmi.

Prihodnost ni le pesimistična, prihodnosti morda sploh ni več.