Ko je sloviti francoski sociolog in filozof Jean Baudrillard razvijal koncepte o inteligentnosti zla, politikah in retoriki hiperrealnosti, imploziji družbenega, udejanjanju utopij, agoniji sodobne oblasti in simuliranju sveta, so ga številni ljudje polivali z gnojnico in ga 'kritizirali'. Danes, ko smo do vratu pogreznjeni v vse, o čemer je pisal in razmišljal, se ga le še redki spominjajo, mnogi pa preprosto živijo po scenarijih, ki jih ne morejo razumeti, ker niso prebrali ene njegove knjige. In beda vsakdanjega življenja, ki jo pred našimi očmi uprizarjajo zlasti pripadniki elite, je že tako srhljiva, da človek ne ve več, ali sploh še kaj reči ali pa se preprosto odpraviti v kako drugo vesolje. Sledi kajpak analiza še ene cvetke iz domačih logov.

Te dni smo tako lahko slišali, da bodo letele glave, če bo gospod Bavčar uspel doseči zastaranje sodnih procesov, ki potekajo proti njemu, kar je sicer realna možnost, roko na srce, če vemo, kaj vse je gospod že dosegel v svojem življenju. Prav tako smo slišali, da taisti gospod leta po košarkarskih igriščih gor in dol kot kak mladec, zabija koše in se tudi sicer imenitno zabava. Ljudje se kajpak razburjajo, saj se razburjajo že po navadi, toda razburjenje je v tem primeru vendarle povsem odveč; najprej moramo namreč poskušati razumeti gospoda Bavčarja, da mu ne bi naredili škode in da mu ne bi delali krivice. Sledi pojasnilo.

Prvič. Gospod Bavčar je imel pred časom težave s srcem, kot vsi v podalpski provinci zelo dobro vemo, saj so nas o tem poučili mediji, ker je gospod pač zelo pomemben, oziroma so ga naredili pomembnega, zato nikakor ni mogel v zapor. In tudi ni odšel, saj je raje zavil na prvo kliniko, kjer so mu postavili diagnozo: resne težave s srcem. Ker ne dvomimo v zdravniško profesionalnost, verjamemo, da je diagnoza veljavna. Gospod ima torej resne težave srcem.

Gospod Bavčar z resnimi težavami s srcem ne more bivati v zaporu, saj bi bilo tako bivanje zanj in za njegovo oškodovano srce odločno prezahtevno in prenaporno; tako resne so njegove težave s srcem.

Težave s srcem pa so očitno take narave, da jih je mogoče tudi odpravljati, če že ne čisto odpraviti. Na primer s tekanjem po igriščih; igrišča imajo sicer tudi zapori, vendar so zaporniška igrišča vendarle drugačna od tistih zunaj, po katerih se lahko vsak človek prosto sprehaja.

In srce je mišica, kar ve celo vsak otrok. Mišice moramo trenirati, drugače atrofirajo. Enako je s srcem. Da torej gospod trenira svoje srce, je kvečjemu hvalevredno in je lahko vzor vsem drugim ljudem, ki imajo težave s srcem, pa tudi ljudem, ki takih težav nimajo, bi si jih pa lahko nakopali, če bi srce, ki jim bije v prsih, zanemarjali.

Srce pa vendarle ni mišica, ki jo velja v nedogled trenirati; to še toliko bolj velja za poškodovano ali okvarjeno srce. Na tako srce je treba posebej paziti; na srce je treba paziti že sicer – na primer z ustrezno hrano.

In gospod Bavčar ni ravno najbolj vitkega stasa. Čisto prav bi bilo, da bi izgubil kilogram ali dva; za njegovo srce to ne bi bilo zelo slabo – pravzaprav bi mu koristilo, kajti vsak odvečni kilogram je nepotrebno breme za srce. In zopet je tekanje po zelenih livadah, zabijanje košev in vse drugo kot nalašč za tak namen. Torej bi morali še enkrat reči, da je gospod očitno zelo skrben človek, ki pač skrbi za svoje zdravje. In verjamemo lahko, da se ravna po zdravnikovih navodilih, saj ima vendar a condition.

Doslej torej ni mogoče očitati gospodu Bavčarju prav ničesar. Kako pa je potem z ministrovo izjavo, da bodo letele glave, če zastarajo procesi proti njemu?

S to izjavo je še laže opraviti.

Drugič. Ljudje bi se že lahko naučili, da je v samostojni Sloveniji nastala nova elita. Sestavljajo jo osebki, ki imajo veliko denarja, veliko politične moči in veliko vsega. Morda predstavljajo 1 % vseh prebivalcev in prebivalk province, ni pa nujno, da je tako. Mogoče jih je več, mogoče pa jih je tudi manj. Meni je pravzaprav vseeno, koliko jih je. Zaradi elitnega življenja še nihče ni postal srečen.

In zakaj je to pomembno? Pomembno je, ker je gospod Bavčar del elite. Ni nujno, da je srečen, gotovo pa ima kak kilogram preveč in težave s srcem, zaradi katerih ne more v zapor, kamor bi sicer moral oditi že pred časom.

Zadeva pa je kljub vsemu preprosta. Elita namreč ne gre nikoli v zapor. Je nad zakoni, ker živi v transcendenci. Zakoni tja gor preprosto ne sežejo. Kdor je del elite, je kratko malo nedotakljiv. Silno težko se zgodi, da pade v nemilost in gre potem v zapor. Včasih kdo celo gre tja, a pride zelo hitro ven, ker mimogrede dokaže, dokaže pravzaprav njegov odvetnik, da je prišel tja neupravičeno. Včasih zato toži nekoga in dobi še odškodnino za nepotrebno trpljenje.

V provinci je zadnjega četrt stoletja tako, da elita dela, kar pač hoče. Če se ji zahoče krasti delavcem, pač krade, le da to dela na zakonite in z zakoni skladne načine, ki podpirajo neoliberalizem. Lahko pa počne tudi karkoli drugega, kar je skladno z neoliberalnimi zakoni.

Delavci in vsi drugi ljudje lahko samo gledajo. Stojijo ob strani in opazujejo potek igre. Ali pa gledajo proč, ker jih je sram in so povsem nemočni. Vsekakor pa se bojijo elite.

Pripadniki elite so namreč tudi sofisti. Tako spretni so z denarjem, z odvetniki in z besedami, da jim ni mogoče dokazati čisto ničesar. Vselej vse obrnejo tako, da je zanje dobro. To pomeni, da je zanje tri krat tri, kolikor hočejo, lahko pa je tudi devet, če je to v njihovo korist.

Tako je to, zato se ljudje ne bi smeli vznemirjati. Je nepotrebno in tako ali tako ne bo pomagalo, ker ne more pomagati. Elita bo še naprej elita in delavci bodo še naprej delavci. Nič se ne bo spremenilo. Spremenilo bi se samo, če elita ne bi bila več to, kar je, kar pa ni mogoče. To bi bilo tako, kot če bi bila trava od jutri naprej rdeče barve.

Dogajanje v provinci tako dobro ponazarja tudi nekatere teoretske koncepte, ki jih je razvijal Michel Foucault. Na kratko jih lahko orišemo takole.

1.       Vednost in znanje sta vselej tako ali drugače povezana z oblastjo.

2.       Historične povezave med resnico, vednostjo in oblastjo lahko dekonstruiramo z genealoško metodo.

3.       Diskurzivni vzorci ustvarjajo subjektne pozicije za posameznike.

4.      Posamezniki so subjekti institucionalnih in samodisciplinirajočih nadzornih procesov.

5.      Tehnologije sebstva zagotavljajo sredstva, s katerimi posamezniki oblikujejo svoja telesa in svoje misli.

Michel Foucault zato z lahkoto misli početje Igorja Bavčarja: gospod ima oblast; resnica lastnega oblastnega delovanja ga ne zanima; svoje telo in misli oblikuje tako, da je zanj najbolje; za druge ljudi se ne meni, saj meni, da je prav, da se vsakdo briga zase; vesel je, da lahko prispeva k discipliniranju državljanov, da so še naprej pohlevni, da se pritožujejo, da si dajejo duška in da so pridni.

Jean Baudrillard bo tako še naprej pozabljen, svet pa bo iz dneva v dan bolj nor.