Vnovič se peljem v službo in sem še vedno vesel, da jo sploh imam, zopet je lepo vreme, sončece se že kaže izza obzorja, napoveduje se lep, sončen in topel zgodnjejesenski dan, na radiu je še vedno slovenska pesem, ker so jo uredniki dolžni pošiljati v eter, poročila so ob isti uri kot vedno in prijazni glas mi sporoča, da je SDS vložila interpelacijo zoper celotno vlado. Sledi še ena nujno potrebna lekcija, ki ne bo spremenila ničesar, in bo vse še naprej enako, kot je že doslej.

Normalno je, da želi opozicija vreči vlado, da bi sama vladala, saj gre za boj za oblast. Ko rečemo, da je to normalno, mislimo kajpak na nenormalnost sveta, v katerem je nekaj takega videti normalno. V resnici seveda ni normalno, vendar me trenutno zanima nekaj drugega. Zanima me vpogled v to, kar bi se zgodilo, če bi JJ vnovič prišel na vrh. Kaj bi se zgodilo?

Živimo v zelo čudnih časih. To sicer lahko rečemo vsakič, toda poudarek je vendarle poseben in pomenljiv: živimo v časih, v katerih je mogoče narediti nekaj skoraj čudežnega in neverjetnega. Na kaj natančno mislim?

Mislim na tole. Bolj ko napreduje neoliberalno demontiranje vsega, kar je bilo nekoč stabilno in čvrsto, dobro, vredno in produktivno, bolj je mogoče ustvarjati ideološke prakse, ki temeljijo na imaginarnem povezovanju in ustvarjanju potrebe po njem.

Neoliberalno povezovanje tako združuje: diskurze o družini, pri čemer obstaja ena sama pravilna družina, vse druge oblike pa so patološke in sprte z naravo sveta, ki ga je ustvaril Bog, zaradi katerega mora vsakdo vsaj vsako nedeljo v cerkev; razmisleke o družinskih vrednotah, med katerimi ni resnicoljubnosti in ni želje po demokraciji, ki zajema vrednote, kot so: samouresničevanje (self-realization), opolnomočenje (empowerment), avtonomijo in intelektualno neodvisnost; idejo avtoritete; nacionalizem in domoljubne občutke.

Precej jasno je že, kaj bi se zgodilo, če se v sedlo zavihti JJ s svojimi. Od nekaterih zadev bi se lahko kratko malo poslovili. Od katerih?

Lahko bi se poslovili od svobode. Zveni grozno in pretirano, vendar vsaj pretirano zagotovo ni, medtem ko grozno vsekakor je. Na kaj namreč mislim?

Mislim na tole.

V neoliberalnem svetu je beseda svoboda rezervirana in namenjena zelo natančno določenemu spektru dejavnosti. Edini, ki je v takem svetu zares svoboden, je namreč trg. Ljudje niso svobodni, oziroma so za silo svobodni, če se podrejajo svobodnemu trgu, ki ima še značilnost oziroma zmožnost, ki jo s tujko imenujemo self-correcting market.

Svobodni trgi so po novem kakor živa bitja, ki se sproti prilagajajo, spreminjajo, preoblikujejo, preobražajo, da preživijo. Ljudje so sicer živi, a niso svobodni in se jim ni treba prilagajati, saj zadošča, da se podredijo. Nekaj se je dokončno spremenilo.

Človek, ki je nezaposlen, po novem ni zgolj brez dela, temveč je len; delavci, ki štrajkajo, niso več samozavestni odrasli ljudje, ki vedo, kaj hočejo, temveč so nedoletni ustvarjalci nepotrebnih problemov, s katerimi zgolj motijo javni red in mir; ljudje, ki se neprimerno obnašajo, so taki zaradi pomanjkanja discipline in avtoritete; duševno sesuti ljudje, ki opravljajo duhamorno delo za bedno mezdo, so zgolj osebki, ki niso rasli v toplih družinah, kar pomeni zgolj to, da jih potrebujejo; neprilagojeni ljudje so žrtve nedelujočih zakonov in pomanjkanja reda; zmedeni in neorientirani ljudje so taki zaradi pomanjkanja vrednot, zato potrebujejo kanček vzgoje in morda za ščepec psihoterapije.

JJ in njegovi bi se na vrhu zavzemali za vse zapisano, poleg tega pa bi močno podpirali nove prevladujoče pripadnike in pripadnice tehnokratske aristokracije in izvršilne biznismene, ki delajo v interesu korporacij oziroma zasebnih lastnikov kapitala.

Skupni imenovalec neoliberalizma je namreč bizaren: free market revolution. Pozabite Marxa – edina prava revolucija je ta, ki sem jo pravkar zapisal. In ker govorimo o revoluciji, mislimo na spremembe, ki so skoz in skoz dobre, pravične, poštene, resnicoljubne; JJ vedno znova na gosto uporablja natanko te besede. O tem torej ne razpravljamo, o tem se ne govori, o tem se ne debatira. Vse to privzamemo kot nevprašljivo.

Seveda gre za revolucijo, seveda gre za svobodo, seveda smo za navadne ljudi, ki jim hočemo biti blizu, in smo za njihovo blagostanje, seveda smo za nove arhetipe državljanstva, za novo in boljše zaznavanje sveta, za dobro družbo (good society), seveda smo za vse, kar podpira in omogoča in krepi kapitalizem, ta najboljši sistem družbenega življenja v tem vesolju; seveda smo proti socializmu in komunizmu, ki sta dokazano zblojena.

Revolucija pa terja vzgojo novega državljana, zato je šolanje nenadoma še bolj pomembno, kot je bilo v preteklosti.

Komercializiranje vsega, tudi izobraževanja, znanosti in umetnosti, birokratsko kultiviranje intelektualnega kapitala, če smem povzeti razmišljanje človeka, ki ga zelo cenim (to je Peter McLaren), in privezovanje vsega na mašino, ki jo imenujemo kapital, so koordinate sodobnega neoliberalnega življenja, v katerem je izobraževanje za demokracijo takoj sumljivo, saj morajo biti šole, vključno z univerzami, podjetja za izdelovanje patentov in tržne agencije obenem.

V orisanem obzorju je delo organizirano tako, da ga povsem nadzorujejo tehnozeloti (technozealots), kot jih imenuje McLaren, medtem ko se učitelji pospešeno spreminjajo v proletarske delavce, ki morajo biti vse bolj disciplinirani, da bodo ustrezno disciplinirali mlade državljane.

Pedagoško delo je zato vse bolj podobno delu v tovarnah in podjetjih, učitelji in vzgojitelji pa samodejno vse pogosteje uporabljajo ekonomistični besednjak, poln novoreka o dodani vrednosti, kompetencah učencev, ustvarjalni delovni sili, ki zna misliti out of the box, o podjetnosti, podjetniški miselnosti in novih proizvajalcih.

Šolanje je danes že del ekonomije, ki prevladuje v miselnosti večine ljudi, zato spontano verjamejo, da je jutrišnji dan namenjen kibernetičnim državljanom (cybercitizens), ki živijo v demokratičnih svetovih, v katerih so potopljeni v prostore hitro premikajočih se podob, reprezentacij, simulakrov, simulacij življenja in življenjskih izbir oziroma izbiranja življenjskih slogov (lifestyle choices).

Kapitalizem se zato prikazuje ljudem kot naravni park, za katerega zgledno skrbijo njegovi lastniki, ki so obenem tudi lastniki kapitala.

Zakoni kapitalizma so torej zakoni narave, zato je naravno vse: hrana, srečne družine, medsebojni odnosi, komuniciranje, biznis, profiti, svobodni globalni trgi.

Marksisti so nevarni in so zgolj nebodijihtreba, zato jih kmalu ne bo več niti za vzorec, bizarnost novega sveta pa bo, če seveda JJ in njegovi pridejo na vrh, da bodo nevede citirali Marxa, ki v Grundrisse zapiše tudi tole: poiskati morate ustrezno raven abstrakcij, da zgrabite konkretno naravo stvari (cit. po McLaren, 1998).