Propagandno sporočilo, zapisano v naslovu, je za vse enako; avtor slogana seveda nisem jaz. Nanaša se na vsakega človek in s tem na vse ljudi, kar pomeni, da bodo imeli vsi ljudje več, če bo delovalo, kar so si zamislili njegovi avtorji; upravičeno smemo domnevati, da pri nagovarjanju ljudi ne želijo nikogar izključiti. A ljudje ne bodo imeli le več, saj bodo imeli več vsega. Kdo bi namreč lahko mislil, da bodo imeli le več tega ali onega. Taka je narava zaprtega, totalnega sveta: v njem živijo vsi ljudje, ki jim obljubljajo, da bodo imeli več vsega. Torej nimajo prihodnosti, saj kopičenje istega po definiciji ne pomeni prihodnosti, temveč pomeni le več sedanjosti in njenih različic. Toda to še ni vse.

Zgodba ima kajpak nadaljevanje. Propagandni slogan se namreč nanaša na drugega, še bolj zanimivega: Vse bo vedno pod vašim nadzorom. Torej lahko sklepamo: živimo v svetu, kjer tvorimo množico vseh ljudi. Za vse ljudi bo poskrbljeno tako, da bodo imeli več vsega. Vmesni naivni vzklik: ni mogoče imeti več, saj je to logično nemogoče! In vsi ljudje bodo imeli vse pod nadzorom. Ne le trenutek ali dva, dan ali teden, temveč vedno, vselej. Tako obljubljajo.

Svet je dokončno in absolutno zasičen. Sklepamo namreč lahko takole. Ljudje morda še nimajo vsega, bodo pa imeli vse. Ne zgolj nekateri, temveč vsi. Vsi bodo imeli vse. Kopičili bodo vse, dokler ne bodo imeli vsi vsega. Logično se zastavlja tole vprašanje: kaj se bo dogajalo potem, ko bodo imeli vsi ljudje vse?

Človek ne more imeti več vsega, ko ima vse; tako razmišljanje pa je kljub vsemu naivno, kot bomo videli. In ko imajo vsi ljudje vse, lahko zgolj skrbijo, da imajo še naprej vse. A zares skrbeti jim ni treba, saj če imajo vsi vse, ni nikogar, ki bi hotel komu kaj vzeti. Kdor ima vse, ne more vzeti drugemu, ki ima prav tako vse, ničesar.

Vendarle pa je mogoče reči še nekaj. Matematiki so nas namreč poučili: tudi če je hotel, ki ima neskončno sob, povsem zaseden, je vanj še vedno mogoče spraviti neskončno novih gostov.

Ko bodo torej imeli vsi ljudje vse, bo še vedno neskončno veliko stvari, ki bi jih lahko dodali vsemu. Morda je zato pomembnejše, da bodo imeli vse pod nadzorom.

V vsakdanjem življenju namreč nimamo pod nadzorom prav veliko zadev. Še sebe nimamo v celoti pod nadzorom, saj večine procesov, ki potekajo v našem telesu ali umu, niti ne poznamo. Nadzorujemo jih zelo malo, zato imamo tudi cel kup težav.

Še manj nadzorujemo občestveno in družbeno življenje, ki je zelo kaotično in kompleksno, medtem ko je globalni kapitalizem pod nadzorom elite, za katero pravzaprav natančno niti ne vemo, kdo vse jo sestavlja; torej ne nadzorujemo tako rekoč ničesar.

A prav v takem svetu nam obljubljajo, da bomo imeli vse pod nadzorom! Kaj se torej dogaja?

V resnici gre za trivialno reklamo, za blago, ki nam ga hočejo prodati krošnjarji. Ničesar ne bomo imeli pod nadzorom, ker imajo vse pod nadzorom korporacije, ki to blago prodajajo, zato je dodatno smiselno vprašati se, zakaj nam govorijo, da bomo imeli vse in da bo vse pod našim nadzorom, če pa je očitno, da gre za slepilo, kajti če korporacije ne bi imele vsega pod nadzorom, bi klavrno propadle do konca tedna.

Primer, ki potrjuje zapisano. Te dni je ena korporacija kupila drugo, in sicer za več kot 65 milijard dolarjev. Postala je mega korporacija in natanko take korporacije imajo vse pod nadzorom. Vsi drugi smo zgolj kmetje na šahovnici.

Odgovor na zastavljeno vprašanje je torej že v vprašanju samem: reklamni oglas je prazno sporočilo, ki je nastalo zato, ker ima nekdo denar, da ga je naročil in plačal. Nikomur ne pomeni ničesar in predstavlja ultimativno obliko manipuliranja v poznem kapitalizmu, kjer imajo vse pod nadzorom mega korporacije.

Na zadevo pa lahko pogledamo še iz drugega zornega kota. Totalitarni slogani in prazni oglasi so namreč absurdni izraz tega, kar imenuje Noam Chomsky napad na demokracijo. Ko govorijo o vseh ljudeh, ki bodo imeli vsega še več in bo vse pod njihovim nadzorom, objektivno mislijo na kapitalistične mehanizme, ki že nadzorujejo vse in so zavezani neskončnemu kopičenju blaga.

Ljudje pri tem sploh nimajo nobene vloge. Lahko so zgolj potrošniki, ki jim je namenjeno to vse. Ničesar ne obvladujejo in v neoliberalnem svetu tudi nikoli ne bodo.

Zadeva pa je še nekoliko bolj zapletena.

Reklama, ki bi jo kdo lahko razumel celo kot izraz demokracije (vsi ljudje imajo vse pod nadzorom), je izraz popolnega cinizma ali sprenevedanja, kajti v svetu Kapitala demokracija preprosto nima nobenega smisla in nobene funkcije. Ljudje, vsi ljudje skupaj, namreč ne morejo spremeniti neoliberalnih ekonomskih politik in ne morejo vplivati na mega korporacije, tudi če gredo jutri na ceste ali na volišča; ne morejo jih spremeniti niti, če gredo na Luno.

Neoliberalna logika je namreč že totalna: vsakdo naj sledi svojim sanjam, trg bo poskrbel za vse. Za vse je torej že poskrbljeno, saj živimo v neoliberalnem svetu, ki je zaprt. Ni meta pozicije, ne obstaja Drugi od Drugega, kot bi rekel Hegel. Ne obstajajo sanje nad sanjami, sanje o sanjah, ki bi nadgrajevale sanje. Ne obstajajo meta sanje.

Torej je absolutno vseeno, kaj porečejo ljudje, za kaj se zavzemajo, kaj bi radi.

Natanko zato so poslali mednje slogan: vsakdo in vsi skupaj boste imeli še več vsega, če zgolj ostanete, kjer ste, in ste še naprej, kar ste.

Problem nastane le, če nekega dne ljudje ne želijo biti več, kar so. Ali kot večkrat pravi Chomsky: moč je v rokah ljudi, ki se ne strinjajo, ne v rokah tistih, ki se strinjajo.

Ljudje, hvalabogu, niso zmožni le za propagando in ideologijo, zmožni so tudi za filozofijo.

Če rečemo, da so ljudje zmožni za filozofijo, ipso facto trdimo, da so zmožni za nekaj novega, da so zmožni za revolucijo. In ko rečemo, da so zmožni za revolucijo, pravimo, da so zmožni za nov način razmišljanja.

Na začetku je vselej nov način razmišljanja. Prevladujoči način razmišljanja o svetu danes pa je konservativen, kar pomeni, da se ljudem ponuja v obliki prepričanj, da je edina možna prihodnost več istega. Paradoks take prihodnosti je, da sploh ni prihodnost, saj več istega pomeni le – več istega.

Več istega je naddoločeno z znanostjo, ki prav tako prepričuje ljudi, da je življenje množica zaporedij, v katerih si sledijo vprašanja in odgovori. V tej luči so kajpak pomembna le zadnja tri leta, ki prinašajo nove znanstvene in filozofske odgovore na nova vprašanja. Vse, kar je starejše, je za staro šaro, kar je seveda logično.

Tudi filozofijo skušajo skrčiti na zbirko dobrih odgovorov na dobra vprašanja, pravilnih odgovorov na dobra vprašanja – tako kot v šoli. 

Torej je treba zgolj čakati, kajti jutrišnji dan bo prinesel nove pravilne odgovore na pravilno zastavljena vprašanja. In tako naprej kolektivno in racionalno v neskončnost. Take totalitarnosti svet še ni videl.

Ali kot je rekel na nekem predavanju o naravi filozofije Alain Badiou: če imate dobra pravila, dobre probleme in dobre odgovore, lahko delate kolektivno, kot delajo znanstveniki v laboratoriju. In mi vsi skupaj smo zgolj poskusni zajčki.