Če sodimo človeštvo po njegovem odnosu do zvezd, izpade skrajno trapasto. Še preden smo se začeli igrati civilizacije, smo jih verjetno zgolj gledali in se veselili njihove svetlobe, zaradi katere ponoči ni bila črno črna tema. To je bilo pravzaprav še najmanj trapasto …

Kasneje smo jih začeli uporabljati kot koledar. To sicer ne bi bilo trapasto, če ne bi zaradi tega vlačili po svetu večtonskih kamnov in jih zlagali v čudne sestavljanke, katerih edina vloga je bila, da so Luna, Sonce ali kakšna druga zvezda vsake toliko posijale skozi kakšno luknjo ali špranjo. Res neverjeten učinek, vreden vseh naporov in natančnega načrtovanja …

Mornarjem je vesolje služilo kot zemljevid. Uporabljali so ga zelo vešče, prav nič trapasto. Zato pa je bilo trapasto skoraj vse, kar so počeli, ko so po zaslugi tega zemljevida kam pripluli …

Skozi stotisočletja gledanja ter tisočletja kiparjenja in usmerjanja je nebesni svod večinoma veljal za božansko slikarijo, katere namen je tako ali drugače služiti človeštvu. Vsake toliko je kak brihten posameznik posumil, da zadeva ni narejena v 2D tehniki in da služi predvsem sebi. A razmišljanje o čemerkoli v smeri, ki ne vključuje uporabnosti za ljudi, v družbi teh 'razmišljajočih' opic nikoli ni bilo visoko cenjeno … Pogosto je (bilo) celo smrtno nevarno …

Po zaslugi brihtnih posameznikov lahko v deželah, ki so nam družbeno in zemljepisno blizu, zadnjih nekaj stoletij vendarle gledamo v zvezde in sanjarimo o tamkajšnjih svetovih, ne da bi se morali bati mučilnih in kurilnih pripomočkov. O božanski slikariji vemo več, kot so si lahko predhodni rodovi zamišljali v svoji najbolj bujni domišljiji. To seveda velja zgolj za peščico tistih, ki nas nedosegljive in same sebi namenjene reči zanimajo …

A sodeč po likovnih, leposlovnih, filmskih in stripovskih upodobitvah vesolja je naša najbolj bujna domišljija ne le skrajno trapasta, ampak obupno omejena. Življenje na drugih planetih si predstavljamo kot blago popačenko življenja na Zemlji. Slikamo si zasnežene gore in zelene doline, reke, jezera, morja, puščave in jame, vse skupaj poseljeno z živalmi (predvsem dinozavri, zvermi, žužki in kakšnim rastlinojedcem), rastlinami (drevesi, grmi, mesojedimi rožami in travami) in ljudmi. Sposobni smo se igrati z barvami, spreminjati velikostna razmerja, dodajati, odvzemati in izmenjevati zunanje organe, in to je to …

Samo življenje na Zemlji je neprimerno bolj raznoliko kot življenje v svetovih naše domišljije. Poleg živali in rastlin imamo alge, glive, spužve in še nekaj glavnih skupin večceličarjev, enoceličarjev pa toliko, da jih niti ne moremo prešteti. Vsa ta bitja imajo cel kup čutil, o katerih vemo malo ali nič. Prav toliko vemo o tem, kaj ta čutila zaznavajo. Že pasji svet vonja nam je bolj tuj, kot katerikoli svet, predstavljen v kateremkoli znanstvenofantastičnem filmu …

Če bi sodili po izdelkih znanstvenih fantastikov, je edini način sporazumevanja, ki ga uporabljajo bitja širom vesolja, takšno ali drugačno oglašanje. V filmih je včasih obogateno s telesno držo, tu pa se tudi konča. Pogovarjanje z oddajanjem in sprejemanjem vonjev, barv, svetlobe, radioaktivnega ali elektromagnetnega sevanja (ki si ga moral biti sposoben zamisliti vsakdo, ki je imel fiziko v osnovni šoli vsaj 3), v vesolju človeške domišljije ne obstaja. Ples v svrhe oddajanja in sprejemanja sporočil obvladajo čebele in ustvarjalci romatničnih komedij, vesoljci pa očitno ne.

Dolgočasno predvidljivo je tudi, da na vseh planetih, kjer obstaja življenje, obstaja tudi civilizacija. Vsak naseljen znanstvenofantastični planet premore vsaj eno vrsto bitij, ki vešče uporabljajo orodje in orožje, imajo hiše, ceste in vozila, slovnično in besediščno bogat jezik, hodijo pokončno (premorejo vsaj 2 roki in vsaj 2 nogi), imajo oči, ušesa in usta, leva polovica njihovih teles pa se zrcali v desni.

Še huje: skoraj vsak naseljen znanstvenofantastični planet poleg teh malo drugačnih ljudi premore tudi tiste zemeljske. Kako so v takšnih množicah prišli tja in kako uspejo preživeti na čisto vsakem od teh planetov brez zaščite pred tamkajšnjimi okoljskimi vplivi in civiliziranimi bitji, je vprašanje, ki ga v nobeni teh zgodb nihče ne postavi, kaj šele da bi nanj odgovoril. Ljudje v vsakem kotičku vesolja so nekaj tako samoumevnega kot vesoljske ladje, ki jim razdalje med temi kotički ne predstavljajo omembe vrednih težav …

Prav tako je samoumevno, da so ljudje in ostala bitja v primerljivih velikostnih razredih. Neprimerno večje in neprimerno manjše ne obstaja, razen če obstaja tudi zmožnost povečevanja in pomanjševanja … Celični sprehajalčki so zgolj junaki znanstvenih, ne pa tudi otroških risank.

Dolgčas, obupen dolgčas! … A smo res tako vase zaverovani, da niti ne vidimo niti si ne znamo predstavljati življenja, ki nas ne vključuje, kaj šele življenja, ki ne vključuje ničesar nam podobnega?

Kaj pa je življenje, navsezadnje? Živo bitje je zgolj skupek molekul, ki je sposoben v bolj ali manj zapleteni izmenjavi s podobnimi skupki in okoljem izdelati kolikor toliko natančno kopijo sebe. Takšni skupki se pojavljajo v vsaki malo večji in dalj časa žuboreči župi … Že če je osnova takšnega skupka DNK, lahko dobimo skoraj karkoli. Kaj pa, če je osnova kaj drugega, in to v povsem drugačnem okolju, kot je bilo v času nastanka življenja na Zemlji? … Fiziki ugotavljajo, da poleg merljivih atomskih delcev (ki so hkrati snov in energija) obstaja tudi vse prežemajoča nesnov. Kdo pravi, da skupki temne snovi, o kateri ne vemo skoraj ničesar, nimajo sposobnosti razmnoževanja, pa tudi zaznavanja, mišljenja, sporazumevanja in odzivanja na okolje? …

V osnovni šoli smo nekoč pri likovnem pouku dobili nalogo, da narišemo vesoljce. Vsi so risali »male zelene« ali kaj podobnega, le dva sva risala živopisne čačke. Ko sva jih zagovarjala, češ da nihče od nas nima pojma, kako izgledajo vesoljci, torej lahko izgledajo tudi kot čačke, je učiteljica na čisto popenila, tako da je izgledala kot vesoljka …