Na spletni strani STWR (Share the World’s Resources oziroma Medsebojna delitev globalnih virov) je objavljen prevod članka Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation (Razglasitev 25. člena: strategija za preoblikovanje sveta), ki ga je napisal ustanovitelj te nevladne organizacije Mohamed Mesbahi. Šele čas bo pokazal za kako pomembno delo gre, saj se besedilo na nekonvencionalen način loteva dveh ključnih problemov današnjega sveta: revščine in lakote na eni strani ter okoljske krize na drugi; gre za dva povezana problema, ki jih je možno rešiti le skupaj. Rdeča nit pa je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, katerega uresničitev Mohamed Mesbahi vidi kot “enega največjih upov sodobnega človeštva”.

Osvežimo si najprej vsebino 25. člena: »Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.« (1. odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic)

V uvodu tega obsežnega članka, ki je izšel tudi v knjižni obliki, g. Mesbahi pravi, da “po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije.”

Prednostne naloge naših vlad niso blaginja ljudi ali zdravje okolja, temveč gospodarska rast in dobički korporacij. In “četudi posamezna vlada ali posamezni politik poskušata služiti skupnemu dobremu vseh ljudi in celotne države, ne mine veliko časa, ko ju bodo mogočne korporativne lobistične skupine in finančni interesi potisnili v popolnoma nasprotno smer. V tem procesu poskuša dobro misleč politik spremeniti svet, nedvomno pa svet kmalu spremeni njega – s pomočjo grobe moči zlega sistema, ki temelji na starih oblikah dobička, privilegijev in tekmovalnih sebičnih interesov.”

Danes se na vse pretege borimo proti terorizmu, če pa bi “25. člen v vseh svetovnih regijah začeli izvajati že pred mnogo leti, se morda nekatere teroristične skupine, kakršni sta Al Kaida in ISIS, sploh ne bi pojavile. Če bi vsaka družina v revnih državah že pred mnogo leti dobila materialno osnovo za zaupanje in varnost v družbi, med mladimi verjetno ne bi bilo nikakršne dovzetnosti za nasilne religiozne ideologije in ne bi imeli nikakršnega razloga, da bi se borili proti vladi in si prizadevali za strmoglavljanje njene administracije (ki ne bi bila več popolnoma skorumpirana).” Zares učinkovit boj proti terorizmu je tesno povezan z zares učinkovitim bojem proti globalni revščini.

Prav tako ne bomo rešili okoljskih problemov, če se hkrati ne lotimo tudi problema revščine in pomanjkanja. Mnogo dobronamernih ljudi se “ne zaveda, da današnje globalne okoljske krize ni mogoče rešiti, ne da bi se hkrati ukvarjali s krizo zelo razširjene lakote in revščine. Poskusimo torej prepoznati, zakaj se nima smisla boriti za pravice matere Zemlje, če hkrati prezremo temeljne pravice velikega dela obubožanega človeštva.”

“Že samo z moralnega vidika”, pravi Mohamed Mesbahi, “je obžalovanja vredno verjeti, da lahko rešujemo okoljske probleme, ne da bi hkrati reševali globalno revščino, kajti nobenega razloga ni, zakaj ne bi mogli odpraviti lakote hkrati z drugimi aktivnostmi za reševanje sveta. Priče smo številnim množičnim mobilizacijam za ustavitev podnebnih sprememb in za preprečitev uničenja okolja, toda kolikokrat smo že videli koordinirano vsesvetovno akcijo, s katero bi pozvali h končanju življenjsko ogrožajočih razmer lakote in revščine? Pa vendar, če smo se bili zmožni organizirati na globalni ravni, da bi poskusili ustaviti ilegalno vojno, in če smo se bili zmožni organizirati za dvig zavesti o neizogibni ekološki katastrofi, ki jo mnogi svetovni voditelji več kot očitno ignorirajo, potem bi zagotovo lahko organizirali tudi množične mednarodne proteste, ki bi nas združili z razlogom izvajanja 25. člena – motivirani pa bi bili z mislijo: ‘Kaj pa drugi ljudje?’«

Na povezane probleme g. Mesbahi gleda z resnično širšega, ezoteričnega, vidika: “Človek je Življenje in vsak atom v vesolju je neločljivo povezan z vsemi drugimi, se glasi temeljna predpostavka ezoterične filozofije, in ko enkrat sprejmemo ter razumemo veljavnost teh temeljnih spoznanj, ima to globoke posledice za družbeno ureditev in za medčloveške odnose. Do takrat pa smo vsi tako ali drugače krivi za nadaljevanje tako družbene kot okoljske krize in zares združeni smo samo v smislu svoje ignorance in brezbrižnosti do teh dveh medsebojno povezanih problemov. Prav tako kot je nadnacionalna korporacija brezbrižna do uničenja, ki ga zagreši nad naravo, smo tudi mi kolektivno brezbrižni do milijonov ljudi, ki jim grozi smrt zaradi lakote, konfliktov in vzrokov, ki so povezani z revščino. Če velike korporacije prezirajo naravo zaradi dobička, potem mi dejansko preziramo svoje najrevnejše brate in sestre, zato ker si prizadevamo zgolj za svojo lastno udobje in srečo. Zato smo si vsi enaki v smislu egocentrizma, slepote, arogance, ignorance in brezbrižnosti.”

Mohamed Mesbahi nas nagovarja z vznemirljivim razmislekom: “Če si lahko zamislimo, da se Kristus danes dejansko vrne in to razglasi na naših televizijskih zaslonih, bi bilo zanimivo razmisliti, kakšen bi bil njegov božanski nasvet vladam in celotnemu človeštvu. Bi spregovoril s kompleksnim akademskim besednjakom o uničevalnem kapitalizmu in o ustvarjanju socialistične alternative ali pa bi nagovoril naša srca, da razmislimo o drugih in da nemudoma rešimo milijone sestradanih ljudi? Bi nam svetoval, da si dobrine delimo samo s svojimi sosedi in v svoji skupnosti, ali pa bi nam svetoval, naj si delimo svetovne vire na podlagi pravičnosti, sočutja in pravilnih človeških odnosov? Njegov nasvet bi bil verjetno zelo enostaven in preprost, navkljub Njegovemu obsežnemu poznavanju problemov človeštva in Njegovemu izjemnemu razumevanju, da bi bilo izvajanje 25. člena protistrup za razcepljen svet, ki je popolnoma pod vplivom sil komercializacije. Koliko ljudi pa bi sledilo Njegovemu nasvetu?”

Na koncu tega obsežnega članka pa nas nagovori naj stopimo iz svojega omejenega sveta, se združimo in s skupnimi močmi sprožimo resnične spremembe: “Edini mirni način za preusmeritev negotovih svetovnih razmer je tako preprost, da ga je treba ponoviti še enkrat: z angažiranjem atributov srca v množičnih svetovnih protestih, brez ideoloških in sebičnih misli, saj je človeško srce, ko je aktivirano, neskončno modro in ni zmožno biti »proti«. Del mladih se je že uglasil na te nove energije, ki se širijo po svetu, in vedo, da je prišel čas za odmik od stare zavesti, ki pravi: »to je moje, ne tvoje«, »ti si črn, jaz sem bel«, »to ni v interesu naše države« ali »vsak dan mora biti enak drugemu«. Ta hitro razvijajoča in združujoča zavest nam daje veliko razlogov za upanje za prihodnost, čeprav nasilna progresivna stališča številnih mladostnih aktivistov predstavljajo dodatno nevarnost za družbo, če jih tisti, ki predstavljajo našo dolgo neslavno preteklost, ne priznajo in jim ne prisluhnejo z veliko pozornostjo. Dan obračuna je blizu, kako se bomo torej odločili, da vstopimo v ta novi in boljši svet? Bomo uporabili socializem? Bomo uporabili anarhijo? Bomo uporabili vero? Ali pa se bomo mirno združili v velikem številu, dokler se naše vlade ne zavežejo, da bodo delile svetovne vire? Ene same demonstracije ne bodo dovolj. Na tisoče pohodov v različnih dneh bo imelo verjetno razmeroma majhen doseg. Toda na milijone in milijone protestnikov hkrati po vsem svetu, ki bodo dosledno zahtevali izvajanje 25. člena in bodo vztrajali dan za dnem, brez prekinitve? To bi moralo zadostovati.”