{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

„Življenje je znotraj, ne zunaj nas!" zapiše Dostojevski v pismu bratu. Res pa je tudi, da samo to dejstvo ne zadostuje, potrebno je namreč pogledati čez svoje sebične, materialne, postvarele, grabežljive, posesivne privatne interese. Potrebno se je udeleževati javnih soočanj, debat, sodelovati pri javnih odločitvah, imeti jasno oblikovano in argumentirano stališče do javnih zadev onstran nepreverjenih mnenjskih polresnic, ki prevladujejo tudi v naši politični družbi. Potrebno se je odzvati na krivico, na trpljenje, na bolečino, potrebno se je postaviti nekomu v bran, biti nekomu v oporo v najhujših trenutkih, kar izkazuje, če že ne pristnega javnega interesa, pa vsaj občutek za sočloveka in Človeka v sebi.

Svet idiotov, kot je predstavljen v romanu Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, je svet, ki še ni pozabil na samega sebe. Pravzaprav je to svet Kantovega kategoričnega imperativa, ki samemu sebi postavlja zakone svojega (družbenega, javnega itd,) delovanja, pri čemer je vsako zasebno delovanje že hkrati tudi javno, ker je usmerjeno v splošno korist, in ne zgolj v sebično (samo)zadovoljitev. V tem vidim tudi pomen Heglove koncepcije države, sestavljene iz svobodnih subjektov, ki se kot samozavedajoči se duh zavedajo samih sebe in s tem tudi sveta, kateremu pripadajo. Pri tem seveda ne mislim, da se mora porušiti tista bistvena ločnica, ki pravzaprav gradi družbo svobodnih posameznikov, in to je razlikovanje med zasebnim in javnim, med pravico do zasebnosti in javnimi zadevami, ki so bili za grško polisno demokracijo tako zelo pomembne. Danes pa se zdi, da se ta meja nevarno zabrisuje, še več, dogaja se privatizacija javne sfere in vdor javnosti v sfero zasebnosti, kar ogroža temelje demokracije, kot jo poznamo in pojmujemo danes. Toda, da se ne oddaljim od idiotizma, naj vas/se spomin, da sem vam obljubil predstaviti moderen, eksistencialističen koncept idiota, ki ga v romanu Dostojevskega predstavlja nihče drug kot ravno knez Miškin. Knez Miškin je čista duša in dober človek, ki ga potegne v vrtinec licemerne in egoistične, sebične družbe, ki ga po tistem, ko je njegovo čistost in naivnost izkoristila v svoje pritlehne namene, pahne stran od sebe, in to iz enostavnega razloga, ker se je težko pogledati v ogledalo, če si pred tem celo življenje nosil masko. Pravzaprav se izloči oziroma pokoplje kar sam, ko se prične zapletati v družbene mreže, v katere se je ujel s svojo preiskujočo in (avto)refleksivno naturo. Ampak njegova usoda je že druga zgodba. Pomembno je, da imamo pred sabo personifikacijo idiotizma v svoji najžlahtnejši obliki. Moj oče je rekel, da je naivnost najpristnejša lastnost vsakega pravega Pesnika, in to je nekaj, kar je treba ohraniti, če hočemo preživeti, ne samo v fizičnem, ampak tudi duhovnem smislu. Včasih pa se zdi, da se je v tem našem svetu pojavila nova oblika smrti in umiranja. Če so v Auschwitzu kurili žive ljudi, potem danes hodijo okoli živi mrliči, ki se ne zavedajo, da obstajajo samo še administrativno, v bistvu pa so za družbo že zdavnaj umrli. Zadostuje samo še administrativni izbris, ki se danes na veliko dogaja povsod (izbris socialno šibkejših slojev prebivalstva, upokojencev, fizičnih delavcev in predvsem intelektualcev, ki bi morali biti vest družbe, postali pa so glavni Idioti, ki jih je družba izločila kot tujka v svojem telesu). O tem so pisali mnogi veliki pisatelji, če umenimo samo najpomembnejše, kot so bili Emile Zola (Trebuh Pariza), Nikolaj Vasiljevič Gogolj (Mrtve duše), Honore de Balzac (Oče Goriot), to je navsezadnje tudi glavna poanta ruske klasike Mojster in Margareta Mihaela Afanasjeviča Bulgakova. Vendar je bil šele Dostojevski tisti, ki je dal tej izločenosti ime: idiotizem! V nadaljevanju pa še o vsebini tega pojma pri Dostojevskem in kakšna je prihodnost idiotov v naši patološko normalni družbi. Pa na svidenje prihodnjič!