{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Kdo pravzaprav je idiot in kaj je idiotizem? V vsakdanjem družbenem življenju se ta termin uporablja sinonimno z butec, tepec, teslo, bebo, kreten, debil, itd., skratka nekdo z izjemno nizkim inteligenčnim kvocientom. Če naredimo kakšno napako, se često obmetavamo z idioti. Ali pa rečemo, da je neka stavba ob parku totalni idiotizem, kar pomeni, da verjetno kvari njegov videz, idiot pa je tisti, ki se je tega spomnil, itd.

Idioti so tudi na cesti, pravzaprav idioti, ki drug drugega zmerjajo z idioti, tako da ne veš več, kdo je večji idiot od koga. Ko sem se prijatelju drl v telefon, da so okoli mene sami idioti, mi je prijazno svetoval, naj še sam postanem idiot. Skratka, idiotizem ni samo značajska lastnost, ampak je tudi povsem družbeno sprejemljivo početje, glede na to, da v tej vlogi še zdaleč nisi osamljen. Idioti smo, ker se pustimo voditi za nos politikom in njihovim pozitivnim statistikam rastoče blaginje, medtem ko nas večina vegetira na robu preživetja. Pa si rečemo, pa sej bi blo lahka še huj, a ne? Kakšni idioti! ITD. To zgoraj je nekaj navrženih misli o idiotizmu, uporabnih za kak starševski čvek v spletnih forumih, tisto, kar idioti resnično pomenijo, pa je povsem druga in veliko bolj resna zadeva. Če pogledamo na primer wikijevo encikopedijo, bomo pod naslovom Idiot našli naslednji navedek: "An idiot in Athenian democracy was someone who was characterized by selfcenterdness and concerned alomst exclusevly with private - as opposite to - public affairs." Z drugimi besedami: idioti so bili v Atenah vsi ljudje, ki so privatne interese postavljali nad oziroma pred sledenje javnemu dobremu. Če upoštevamo dejstvo, da je takšno početje oziroma odnos, postavljanje privatnih interesov pred javnimi namreč, postal že naše folklorno izročilo in z naskokom najbolj priljubljen hobi, potem se nam za naš pristni podalpski idiotizem ni bati. Javno enostavno meni nič tebi nič prepuščamo nekim napol pismenim kvazipolitikom, ki ga povsem brez sramu in zadrege zlorabljajo v privatne namene. V bistvu smo idioti v tem starogrškem pomenu, ko pustimo, da nam skorumpirani mediji krojijo javno mnenje, medtem ko intelektualci in umetniki čepijo v beznicah ali umobolnicah, okarakterizirani kot posebni, drugačni, preobčutljivi in kar je še teh politično korektnih izrazov neoliberalne propagandne mašinerije. Pravi idioti so zunaj! se je vedno govorilo za psihiatričnimi zidovi. In zdaj, ko sem zunaj, se ne morem bolj strinjati s to ugotovitvijo! Idioti smo, ker smo, zaposleni s privatnimi interesi, kdo si bo več prigrabil, pozabili, da javno ni samo svetinja skupnostnega življenja, ampak mora biti tudi naš interes, saj brez tega vsaka skupnost razpade na mnoštvo interesov, ki privedejo do stanja, ko je človek človeku resnično volk. Besede, kot so javno dobro, javni interes, javni prostor, solidarnost, tovarištvo, civilna družba itd., so začele postopoma izginjati iz političnega besednjaka, saj so jih zasenčili obskurni strankarski interesi, ki pa jih je zdi se da od vedno upravljal kapital. Idioti so nam pokradli praktično celo državo in to pred našimi zaprepadenimi očmi. Niti reagirali nismo, ampak smo se podvrgli svojim trem preverjenim nacionalnim kultom: kultu dela, kultu matere in kultu zdravja. In smo rekli: Nič ne de. Lahko bi bilo še huje, kajne? Idioti! Pa ne prezrite nadaljevanja, ki bo obravnaval pomen idiota v svetovni književnosti, zlasti pri Dostojevskem, ki je tudi napisal roman s tem naslovom. Pa na svidenje prihodnjič!