Čeprav v svetu globalnih financ stvari izgledajo “krasno” in predvsem ameriški borzni indeksi kar “pokajo od zdravja”, pa vendarle počasi tonemo v novo globalno finančno krizo. Velik del sveta je sicer že globoko v krizi, a kaj ko je danes edino merilo družbenega razvoja in blaginje prebivalstva gospodarska rast, še bolj pa višina oziroma rast borznih indeksov. 

Politiki se danes ne ozirajo na razmere v katerih živijo njihovi državljani, kaj šele ljudje v najrevnejših državah sveta, v resnici jih ne zanima niti stanje v okolju, kajti svojo politiko oblikujejo izključno na podlagi “všečnosti” globalnim finančnim trgom in njihovemu temeljnemu orodju - borzam vrednostnih papirjev in ključnih dobrin (nafta, žito, soja…), kjer se dejansko prerazporeja globalno bogastvo, od revnih k bogatim seveda.

Ekonomska politika večine svetovnih držav je zato danes skorajda povsem enaka: varčevanje, ko gre za ljudi in okolje, in velikodušnost, ko gre za korporacije ter finančne ustanove. Tako smo pred kratkim izvedeli, da je korporacija Apple v letu 2014 plačevala zgolj 0,005 odstotka davka. Koliko ste ga vi? 30, 40, 50 odstotkov?

In ne smemo pozabiti, da Evropska centralna banka finančnim trgom vsak mesec še vedno “podari” 80 milijard eurov, temu pa strokovno rečejo kvantitativno sproščanje. Verjetno so pri tem “sproščeni” samo bankirji, ki s tem denarjem napihujejo borzne balone, ki bodo kmalu glasno počili. Medtem pa so se številne države znašle v hudih stiskah, saj ne zmorejo slediti finančnim špekulacijam in valutnim manipulacijam vsemogočnih finančnih trgov.

Kar nekaj držav je, ki so praktično na robu ali že čez rob bankrota oziroma zloma. Grčija že dolgo ni več nova zgodba, prav tako ne Portoriko, v hudi finančni krizi pa se je zdaj znašla Italija, saj ima njen bančni sektor kar 360 milijard evrov slabih posojil in lahko sproži finančno krizo evra, kar ima lahko globalni domino efekt. V hudih finančnih težavah se je znašla tudi Mongolija, ki se je pretirano naslanjala na Kitajsko, le-ta pa vse bolj zgublja svoj status “motorja globalnega gospodarstva”. 

Poseben primer je Venezuela, ki je praktično že bankrotirala. Finančni zlom povzroča gospodarski in družbeni kaos, ljudem primanjkuje tudi najosnovnejših dobrin. Uvoz kruha se je na primer zmanjšal za kar 94 odstotkov, mesa za 63 odstotkov in tako naprej. Ljudje so lačni, ker država nima denarja. Kje je vsaj malo solidarnosti, sočutja, razumevanja?

Kako popolnoma brezdušni so politiki, ki delujejo v primežu globalnih finančnih trgov, smo lahko videli le nekaj dni po katastrofalnem potresu v Italiji. Niti vse žrtve potresa še niso bile pokopane, ko je Evropska unija Italijo že opozorila, “da pri obnovi območij ne more računati na omilitev pakta stabilnosti in torej povečati proračunskega primanjkljaja”. Ali z drugimi besedami: ljudje lahko pozimi spijo v šotorih, a zaradi finančnih zavez jim država ne sme pomagati pri obnovi porušenih domov. Pika. Ljudje lahko zmrzujejo, stradajo, umirajo, a bankam bo Evropa še naprej podarjala veličastne milijarde evrov. In bankirji lahko spijo sproščeno.

Vendar bo ta katastrofalna ekonomska (ne)politika na koncu udarila tudi razvite države, saj je borzni zlom neizogiben. Ogromne količine denarja, ki so se po krizi 2007 začele stekati v finančni sektor so povzročilo velikansko rast državnih dolgov in velikansko napihovanje borznih indeksov. Skupni globalni dolgovi naj bi znašali že neverjetnih 223 bilijonov dolarjev ali 223.000 milijard dolarjev. Kakšen smisel ima sploh ta dolg? Kdo ga bo sploh odplačeval? In komu? 

Hkrati pa je samo obvezniški finančni trg vreden kar 100 bilijonov dolarjev. Če se zlomi, bo zares hudo. A sploh nismo omenili trgov izvedenih finančnih instrumentov, trga običajnih delnic itd. Kombinacija je več kot nevarna. Ko bo globalni borzni zlom ponovno zatresel finančni svet, bodo države zaradi visoke zadolženosti povsem brez moči, da bi ta “vampirski sistem” ponovno oživile. 

Takrat se bomo morda streznili in končno dojeli, da lahko živimo tudi drugače. Dojeli bomo, da so borzne vrednosti zgolj virtualno “bogastvo”, ki v resnici ni vredno počenega groša. Zares vredne so le dobrine, ki nam omogočajo življenje in blaginjo. In te dobrine si lahko delimo med seboj, prav nikomur ni treba trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin. Ne potrebujemo nobene “pomoči” finančnih trgov in različnih špekulativnih borz, kjer ni niti za trohnico sočutja in razumevanja. 

Dobrodošli v drugačnem svetu. Že kmalu.