Ivan Tavčar (slovenski pisatelj, * 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana) je leta 1899 napisal:

Dvakrat je rimski klerikalizem že kopal slovenskemu narodu grob.

"Prvič, ko je v službi nemških vladarjev zavzel slovensko domovino, in drugič po najsvetlejši in najveselejši dobi v slovenski zgodovini, po reformaciji. Z ognjem in mečem je tedaj divjal in pustošil. Pregnal je najboljše sinove iz domovine in pograbil nešteta imetja. Ostali so malone sami siromaki, te pa je zasužnjil politično, narodno in duševno, dokler njihovih potomcev niso vzbudile nove ideje iz smrtnega sna ter jim dale moč, da so razbili verige, v katere so bili vkovani.

Kje bi bil danes slovenski narod, da je svojo narodno stavbo dogradil na tistem temelju, ki so ga ustvarili Trubar, Dalmatin in Bohorič! Toda klerikalizem ni samo razkopal teh temeljev, zlomil je tudi notranjo silo slovenskega naroda. Ukrotil je ta nekdaj tako čvrsti narod, z bičem mu je vtepel hlapčevskega duha, zniževal je njegovo nravnost, da ga laglje vlada, zadrževal njegov kulturni in gospodarski razvoj in ga navadil take pasje ponižnosti, da je molče prenašal vsako žaljenje, vsako zatiranje, vsako še tako kričečo krivico. Zato pa je v njem zanetil verski fanatizem in ga razpihuje uprav sedaj do blaznosti, samo da obdrži ta narod na uzdi."

(Tavčar, iz Slovenskih Novic, 23. dec. 1899)

Z netenjem poblaznelega verskega fanatizma je slovenska cerkev, vatikansko orodje za nadzor nad podalpsko kolonijo imperija "Sveti sedež", nadaljevala do sredine 40-ih let 20. stoletja. Še posebej intenzivna je bila graditev podobe "bojevite in močne" cerkve v tridesetih letih, ko so klerikalni predstavniki tedaj sicer formalno demokratičnega, večstrankarskega sistema, v bistvu pa enopartijskega sistema, saj je takratna ljudska stranka/klerikalci na volitvah večinoma pobirala vsaj 70% volilnih glasov, naročili pri enem najvidnejših arhitektov tedanje dobe Jožetu Plečniku izgradnjo centralnega stadiona za Bežigradom, kjer so klerikalci demonstrirali svojo duhovno obvladovanje Slovencev kar z dvema množičnima vseslovenskima shodoma, ko so predstavniki različnih poklicnih cehov in drugih grupacij prisegali večno zvestobo rimski cerkvi. Beograjski časopisi so se posmehovali, da so "Slovenci zaluđeni (ponoreli) od popova (farjev)". Sicer je ta "večna" zvestoba cerkvi trajala samo do konca druge svetovne vojne, ko je bila dobesedno genocidno brutalno nasilno prekinjena s strani levičarskih "ljubiteljev svetle poti" v lepšo prihodnost brez izkoriščanja.

Tudi zaradi katoliškega prežemanja Slovencev z duhom ponižnega hlapčevanja oblasti je imela slovenska podružnica jugoslovanskih komunistov/titoistov s svojo "sveto trojico" Kardelj-Kidrič-Maček lahko delo, ko so v drugi polovici 40-ih let 20. stoletja krvavo utrjevali svojo s strani mednarodnega prostozidarskega podzemlja dovoljeno in podprto oblast, pridobljeno z do tedaj na Slovenskem še nikoli videno brezkompromisno grozovitostjo v prvi polovici 40-ih let, ko so rdeči "hostarji/gošarji" izkoristili 2. svetovno vojno in jurišali proti totalnemu, materialno duhovnemu obvladovanju Slovencev s strani katoliške cerkve, saj so le tako lahko izvedli svojo krvavo revolucijo in prevzem oblasti. Katoliški kler je seveda sledil krvavemu nauku svoje biblije in se ni branil s prvotnim pacifizmom Jezusa Kristusa, ampak še posebej zagrizeno na ozemlju bivše Vojvodine Kranjske z orožjem v roki kot vojskujoča se cerkev.

Sicer je bila nasilnost PARTIjske vojske, tako imenovani PARTIzani, res nekaj pri nas še ne videnega, kljub stoletnim slovenskim milo rečeno zelo bolečim izkušnjam z "miroljubno" islamsko vero v podobi turških roparskih hord (v katerih so razmeroma kmalu začeli prevladovati priimki na -ić) in protireformacijskega divjanja katoliške cerkve, ko so Rimljani praktično uničili tedanjo vladajočo slovensko plemiško in meščansko elito, kot je to ugotovil že Ivan Tavčar.

Preprosto so se komunisti s pomočjo psihopatskega, neverjetno iztirjenega smrtonosnega ustrahovanja, ko je bil Slovenec Slovencu volk, usedli v narodovo dušo, prežeto s katoliškim naukom o ponižnem hlapčevstvu do vladajočih, pa naj bo to kdorkoli, saj je vsaka oblast od "Boga dana", a ne. Zelo učinkovit recept za še sedaj trajajočo prevlado levičarjev na Slovenskem je bil zelo preprost: cerkev in cesarja/kralja v glavah ljudi samo nadomestiti s partijo rdečih prostozidarjev/komunistov/pentagramovcev in rdečim monarhom, J. B. Titom, vse ostale predkomunistične, katoliške vrednote pa pustiti bolj ali manj nedotaknjene, še posebej brezpogojno poslušnost do oblasti.

Recimo: Jasno je, da imajo na sedanji stopnji človeške zavesti vsake oči svojega "malarja". Moje ne vidijo bistvene razlike med neverjetno dognanim obveščevalnim sistemom vatikanske cerkve s pomočjo spovedi in levičarsko zapovedanim ovaduštvom (brat-ovaja-brata-sistem), ki je imelo svoj temen, diabolični zgled v dogajanju v katoliški Španiji za časa španske inkvizicije.

Seveda dolgoročno ne bi zadostovalo samo nasilje, pa so vrli partijci postopno, v skladu s trenutnimi razmerami, ki so bile neučinkovitemu gospodarstvu primerno vedno bolj skromne, vpeljevali politiko korenčka in palice, katera je svoj vrhunec dosegla s slavnimi poceni inflacijskimi krediti tudi za "navadne" državljane nekje v Popitovem obdobju v drugi polovici 70-ih in začetku 80-ih let 20. stoletja. Ko pa so skrivni svetovni gospodarji lutk v skladu s svojim že zdavnaj pripravljenim načrtom zaprli finančno pipico nepovratnih sredstev, začasno namenjenih gospodarsko povsem nesposobnim real socialističnim režimom in je bilo treba najeta posojila začeti vračati, se je tudi zahodno balkanska večnacionalna država zaukazanega "bratstva in enotnosti", v kateri smo Slovenci živeli, sesula in to na način, kot je tudi nastala, krvavo. Slovenci smo jo z začasno od partije neodvisno pametno politiko in pravočasnimi, prodornimi potezami še poceni odnesli.

Davek za postopni, s strani cerkve povzročeni zlom notranje sile slovenskega naroda, kot se je izrazil pisatelj Tavčar, plačujemo še dandanes. Rdeči režim, sicer po putinovsko preoblečen v zahodni "demokratični" plašček, nadaljuje delo uničevanja zadnjih ostankov "kmečke pameti oz. zdravega razuma", začeto s katoliškim zavzetjem srednjeveške slovenske Karantanije. Če ti stoletja dolgo oblastniki vtepavajo v glavo katoliški nauk, ki med drugim uči, da veruj, pa čeprav je zadeva absurdna (Credo quia absurdum), potem brez večjih težav sprejmeš tudi vse nesmisle tako klasičnega boljševiškega levičarstva/leninizma, da se lahko s fizično odstranitvijo (to je s pomorom in pregonom) "razrednega sovražnika" in nasilno odpravo privatne lastnine da vpeljati pravično, brezrazredno družbo, kot tudi modernega, masonskega kulturnega marksizma, vključno z njegovo psihopatsko feministično teorijo spola (gender theory) in zavestno razdiralnim multikulturalizmom.

Teorija spola s svojo neobstoječo enakostjo spolov, ki pa naj bi bila seveda enakopravna in enakovredna ter zapovedana, umetno sprožena "multikulturnost" s podtalnimi destruktivnimi nameni sta zadnji ultimativni debilnosti, sicer zrasli na zeljniku masonsko iluminatske "elite", ki bi ju mirno lahko uvrstili v Tavčarjevo pojasnilo o cerkvenem, klerikalnem "zniževanju narodove nravnosti, da se ga laglje vlada!" Sploh se z drugim odstavkom Tavčarjevega besedila (samo cerkev, klerikalce nadomestiš s partijo, levičarstvom) po mojem prepričanju da mirno pojasniti, kako to, da Slovenci še po 70-ih letih vladavine regresivnih/nazadnjaških levičarjev tako pohlevno prenašamo "nedostojne" rabote rdečega režima.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

P. S: Vir, kjer sem pridobil Tavčarjevo izhodišče za moje razmišljanje:

http://zrtve-cerkve.org/wp-content/uploads/2015/07/Razmisli-14.pdf