V Dnevnikovem Objektivu je bil v soboto, 20. 8. 2016, pod zgornjim naslovom objavljen članek Barbare Hren. Gre za odličen in potreben članek, ki osvetljuje različne vidike vse bolj razširjene in obetavne »delitvene ekonomije«. Vendar se mi zdi potrebno razmisliti o nekaterih pojmih oziroma trditvah iz članka.

Najprej velja opozoriti na sam pojem delitvena ekonomija, pri čemer gre za prevod angleške besedne zveze sharing economy. Danes so v slovenščini v obtoku trije njeni prevodi: ekonomija delitve, delitvena ekonomija in ekonomija deljenja. Škoda, da imamo na tako majhnem prostoru kar tri prevode enega pojma, in ker gre za nekaj zares novega in nepoznanega, se s tem v javnost vnaša povsem nepotrebna zmeda. Pri Sekciji za terminološke slovarje so zato že pred časom svetovali, da se uporablja »bolj ustaljeno in uveljavljeno različico, tj. ekonomija delitve«. 

Najboljši prevod pojma sharing economy bi bil »ekonomija medsebojne delitve dobrin«, ki najbolje odslikava bistvo teh novih ekonomskih oblik – delitve dobrin (stvari in storitev) med posamezniki, podjetji in drugimi organizacijami ter družbenimi skupnostmi; vendar zadošča, da uporabimo skrajšano obliko, tj. ekonomija delitve. Ta besedna zveza je v uporabi že vsaj od leta 2003, ko je izšla knjiga K ekonomiji delitve (katere avtor je spodaj podpisani), medtem ko sta se drugi dve obliki pojavili šele v zadnjih dveh, treh letih.

Prav tako se mi zdi potrebno komentirati misel dr. Janeza Malačiča, ki je navedena v članku: »Pri nas delitvena ekonomija še ni zaživela, zato se s temi vprašanji še nihče prav veliko ne ubada, a tudi Slovenija se ne bo mogla izogniti globalnim trendom.« S tem se preprosto ni mogoče strinjati. Prevozi.org, Zelemenjava, Menjalni krog, BicikeLJ, Knjižnica reči, Avant2Go, sejmi medsebojne delitve so samo nekatere izmed raznolikih oblik, ki se že izvajajo v Sloveniji in jih lahko štejemo v okvir ekonomije delitve. Prav tako pa je poslanec Matjaž Nemec letos na vlado že poslal poslansko pobudo, naj uredi področje kratkoročnega oddajanja nepremičnin (na primer preko spletne platforme za delitev stanovanj airbnb). 

Ekonomija delitve presega podjetniške oziroma gospodarske okvirje, zato ne gre samo za »kapitalizem 2.0«, kot je navedeno v naslovu članka. Čeprav so nekatere oblike ekonomije delitve po svoji naravi kapitalistične (na primer uber in airbnb), pa so druge javno-zasebne (BicikeLJ) ali povsem javne in neprofitne, na primer Zelemenjava in Menjalni krog. Eden ključnih vidikov ekonomije delitve je prav njena univerzalnost, kar pomeni slehernemu človeku na Zemlji omogočiti dostop do dobrin, vsaj tistih najbolj osnovnih.

Ekonomija delitve je torej širok okvir različnih ekonomskih oblik, kjer je (univerzalen) dostop do dobrin pomembnejši od njihovega lastništva in kjer je vsakdo lahko ponudnik in uporabnik dobrin. Te oblike že spreminjajo podobo sodobne ekonomije in družbe, zato je škoda, da se že v samem začetku vnaša pojmovna zmeda. Zdi se, kot da so vodilni slovenski ekonomisti nekoliko zaspali in šele v zadnjem času odkrivajo velikanski pomen ekonomije delitve, tudi z novim poimenovanjem. A to niti ni tako pomembno, kajti na terenu gredo stvari hitro naprej – pod takšnim ali drugačnim imenom.