Pravkar je minil še en državni praznik, povezan z nenavadnim in zdravemu razumu težko dojemljivim odhodom Marije, Jezusove matere, ki je bila ženska in do konca življenja devica (sic!) ter je brezmadežno spočela, od svetega duha, kajpak, in nato še rodila otroka, v nebo; njen soprog Jožef, ki je bil vsekakor moški, kot potrjujejo neodvisni zgodovinski viri, v vsej tej zgodbi kratko malo ni pomemben – kot da ga ni bilo in kot da ni imel v zelo patriarhalno urejeni družbi tistega časa čisto nobene vloge pri vzgajanju mladega sina, ki je za zdrav osebnostni razvoj potreboval tudi očeta, saj nas razvojna psihologija že dolgo uči, da otroci potrebujejo tako očeta kot mamo, da bi živeli v srečni družini, o tem pa znajo nekaj malega povedati celo tukajšnji konservativci, ki se zelo zavzemajo za pravico otrok do staršev različnega spola, pri čemer na žalost ne ločijo niti med biološkim spolom in spolno identiteto.

Toda tokrat me ne zanima sam praznik in dejstvo, da je dela prost dan, kar je sicer zelo dobro, da si lahko delovni ljudje privoščijo kak izlet v naravo ali pa preprosto počivajo ter si oddahnejo od garanja in kroničnega stresa, pač pa me zanima neka med ljudmi zelo navzoča ideja: trpljenje kot božji dar.

Na žalost je v tej katoliški podalpski provinci še vedno veliko ljudi, ki so pripravljeni verjeti, da nas Bog preizkuša in nam kdaj pa kdaj nameni malo trpljenja, da bi se iz tega česa naučili in morda postali še boljši ljudje (sic!).

Ideja pravzaprav ni nova, vleče se kot jara kača skozi celotni temni srednji vek, ki je že zdavnaj minil, hvalabogu, pa tudi pred tem se je našel kak človek, ki je bil pripravljen verjeti kaj takega ali podobnega.

Moja zamisel pa je prav nasprotna: trpljenje je zgolj trpljenje in nima najmanjše zveze z Bogom in njegovo vsenavzočnostjo, dobroto in ljubeznijo, ki jo sicer čuti do ljudi, ni produktivno, saj je razdiralno, destruktivno in uničujoče, poleg tega pa obstajajo neprimerno boljše in kakovostnejše oblike življenja, ki se jih človek resnično lahko veseli, če ima vsaj minimalne materialne pogoje, da si jih lahko privošči.

Obenem nas sodobna kognitivna znanost uči, da ne obstaja nikakršna notranja nujnost, zaradi katere bi trpljenje vodilo k učenju. Če se človek uči, se prav gotovo ne uči zaradi trpljenja, temveč se uči zaradi drugih dejavnikov, med katerimi velja omeniti prijaznega, spodbudnega, dobrega učitelja; ali prijazno, spodbudno, dobro učiteljico, seveda.

Po ocenah strokovnjakov samo na Japonskem, ki je sicer neverjetno bogata in tehnološko razvita država, vse to naj bi bila znamenja naprednosti oziroma razvitosti, vsako leto umre nekaj tisoč ljudi v popolni osami, kar pomeni, da v času njihovega umiranja ni zraven njih žive duše, da torej zapustijo ta svet popolnoma sami. In čisto mogoče je, da bo v prihodnosti ob umirajočih vse več neživih robotov. Po ocenah istih strokovnjakov živi na tisoče mladostnikov v popolni samoti svojih sob, iz katerih se skoraj ne premaknejo. Zakaj govorim o tem?

Ker je gotovo nekaj najhujšega, kar se lahko pripeti človeku, osamljenost, samota, popolni nič okoli njega. Človek je namreč v temelju, v bistvu, v srčiki socialno in družbeno bitje, kar pomeni, da potrebuje okoli sebe druge ljudi in da mu ti veliko pomenijo. Prav tako mu veliko pomeni, če jih ni, le da v tem primeru odsotnost ljudi boli, zelo boli. Taka bolečina se lahko vleče in vleče, ne popušča, ampak se celo stopnjuje do neznosnosti in obupa.

Klinične izkušnje pa nas učijo, da ljudje ne delajo samomorov, ker so premalo inteligentni in se niso ničesar naučili iz trpljenja, ker torej niso znali sprejeti Božjega daru, temveč jih delajo, ker je trpljenja končno preprosto preveč, je preveč uničujoče in je preveč nesmiselno.

Vsakdo ve iz lastnih izkušenj, kako huda je lahko ledena razpoka, ko zazija med dvema, pa naj gre za partnerja, prijatelja ali sorodnika. Živijo ljudje, ki zaradi take razpoke ne govorijo drug z drugim leta dolgo, se izogibajo drug drugemu ali pa celo spijo v isti spalnici, a se ne dotaknejo drug drugega. Nekateri ljudje živijo drug ob drugem, kot da je med njimi ledena gora ali ledena zavesa, kakršno vidimo v filmu The Huntsman Winters War (2016).

Nobeno sprenevedanje ne more zapolniti take praznine, nobeno blefiranje, nobeno kupovanje dobrin, noben seks, nobena pornografija, nobeno menjavanje partnerjev, nobeno samozadovoljevanje, nobena televizijska oddaja, pa čeprav zatrjuje, da je vse mogoče, noben resničnostni šov, noben robot in sploh nič.

Praznino lahko zapolni le drugi človek.

Samotno življenje zato samo od sebe generira duševno trpljenje. Torej ni darilo od Boga, temveč je posledica norih ledenih razmer, mraza, odtujenosti in brezbrižnosti, ki se širijo kot kuga.

In če je kdo kdaj trpel, razume, da v trpljenju ni nobenega smisla in nobenega občutenja, da bi želel trpeti še naprej. Ko človek trpi, želi trpeti čim manj in želi, da se trpljenje čim prej konča. Pika.

V trpljenju ni nobenega prikritega smisla. Mogoče je, da mu ga skuša človek pripisati, mogoče je narediti ideologijo iz trpljenja, toda to ne spremeni zapisanega. Ljudje, ki trpijo, pač zgolj objektivno trpijo.

Kdor je kdaj delal z ljudmi, ki trpijo, ve, da ti od njega pričakujejo samo nekaj: pomoč, da se trpljenje čim prej zmanjša in da izgine, če je le mogoče.

Noben normalen človek si ne želi trpljenja. In Bog, če bi obstajal, ne bi smel niti pomisliti na trpljenje ljudi in na to, da bi jih preizkušal z njim.

Ljudi namreč ne preizkušamo s trpljenjem, zaradi katerega se lahko zlomijo, temveč jih preizkušamo s spodbujanjem. Preizkušamo jih tako, da jim omogočamo dostop do virov življenjske radosti, veselja nad življenjem, zadovoljstva in sreče.   

Življenje v kapitalizmu je že samo po sebi za številne ljudi vir vsakodnevne bede, mizerije, žalosti, depresije in trpljenja; in ko rečem številni ljudje, mislim na stotine milijonov ljudi. Nobena sofistika ne more spremeniti tega družbenega, globalnega, planetarnega dejstva. Zategovanje pasov zato ni daleč od religiozne norosti, da je trpljenje Božji dar.

Kapitalizem prek svojih zastopnikov in podrepnikov krepi religiozno misel, vraževerje in iluzije, o katerih sem že pisal. Ljudje naj tako verjamejo (verujejo), da bo nekoč bolje, če bodo zategovali pasove in vsaj po malem trpeli. Seveda vselej trpijo samo nekateri, medtem ko elita nikoli ne sledi ideji, da je trpljenje božji dar.

Elita sledi hedonistični ideji, da je življenje en sam velikanski in nikoli končan žur, v katerem je mogoče uživati, kopičiti denar, ga zapravljati za luksuzne dobrine in ga ponovno kopičiti. In kdor tako uživa, se ne meni za trpljenje drugega, saj mu gre na živce celo njegovo uživanje, kaj šele trpljenje. Mislim seveda natanko na tisto, kar izraža Lacanov koncept jouissance.

Ljudje evolucijsko, saj jih ni ustvaril Bog iz prsti in reber, nikakor niso narejeni za trpljenje, čeprav lahko trpijo. Dejstvo, da trpijo, ne pojasnjuje ideje, da so narejeni, da trpijo, da jih je Bog poslal na pot trpljenja, da bi jih preizkušal. Tako razmišljanje je preprosto neumno.

Trpljenje je mogoče do določene mere prenašati in se je mogoče z njim celo sprijazniti. Toda ljudje, ki so preživeli holokavst ali sibirska taborišča, so nam že davno tega sporočili: kar se nam je zgodilo, se preprosto ne bi smelo zgoditi.

Bi se lahko iz njihovih sporočil česa naučili? Lahko bi se. A ne bodimo naivni.