Obstajajo nujne iluzije. Seveda se lahko vprašamo, za kaj so nujne, za koga so nujne. Za koga so na primer nujne iluzije, da morajo ljudje uživati meso živali? Za koga so nujne iluzije, da je kravje mleko zdravo in dobro za ljudi? Takih iluzij je veliko, vendar naj ti dve zadoščata. Rdeče meso je dokazano karcinogeno, kravje mleko pa je dobro za teličke, da postanejo biki ali krave, nikakor pa ni dobro za ljudi. Odgovor na vprašanji je zato nadvse zgovoren: za industrijo, za korporativne lastnike farm. Ali kot bi rekel Marx: za profite (nekaterih). Vselej gre namreč le za peščico. Zanje so profiti, za vse druge so iluzije ali ideologije. Ideje so zato še vedno zelo, zelo pomembne, kot bi rekel Platon, saj brez njih ni iluzij in ni ideoloških praks, s katerimi vzdržujejo ljudi v pokorščini in nevednosti. In da ne bo nesporazuma: pokorni in nevedni so tudi lastniki kapitala.

Če torej iluzije padejo, se marsikaj spremeni. Spremeni se na mah, nemudoma. Iluzije zato ne smejo pasti. Delovati mora gigantski ideološki stroj, da ne padejo. Deluje vsak dan, na vseh koncih sveta. Deluje prav ta trenutek, ko berete tole. Ali kot bi rekel Morfej: matrica je vsepovsod.

Kdo torej pravi, da revolucija ni mogoča? Ko padejo nekatere iluzije, se je že zgodila. Preprosto kot pasulj. Nobene človeške žrtve niso potrebne, nobenega streljanja ni treba, nobene krvi.

A iluzije ne bodo padle. Še dolgo ne bodo. Ker ne smejo pasti, kot rečeno. Naredili bodo vse, da ne bodo padle. Zato bodo ljudje še naprej jedli rdeče meso in pili kravje mleko. Počeli bodo še kup drugih stvari, zaradi katerih bodo zbolevali za rakom, depresijo, demencami in drugimi boleznimi. Vsak dan jih bodo počeli in obenem prepričevali drug drugega, kako dobre so.

V resnici je katastrofalno, da odrasli, izobraženi ljudje, ki hodijo v šolo vsaj trinajst let, verjamejo v potrebo po uživanju mesa in kravjega mleka, če ne omenjam preprostih sladkorjev, velikanskih količin soli in druge nepotrebne oziroma smrtno nevarne hrane, ki jo uživajo. Skoraj neverjeten je podatek, da vsak četrti odrasli Američan še vedno ne verjame v podnebne spremembe. Človek si ne zna razložiti, kako je mogoče hoditi toliko let v šolo in vedeti tako malo.

Ljudje kajpak živimo v družbenih prostorih, saj drugje, na primer v savani, ne moremo. V njih se številne zadeve, ki jih imamo med seboj, reproducirajo ali obnavljajo in ponavljajo. Za vse to morajo obstajati mehanizmi, procesi in vzvodi, za katere morda vemo ali pa tudi ne vemo. Ni nujno, da se jih zavedamo, kot bi rekel Freud. Pravzaprav ni mogoče, da bi se zavedali vseh, a vsaj nekaterih bi se lahko.

Šolski prostori so del družbenih prostorov. Niso izvzeti in niso neodvisni od njih. V tem je zanimiv problem, kajti šolanje naj bi bilo samostojno, avtonomno, zavezano učenju, spoznavanju resnice, znanju, njegovemu proizvajanju in reproduciranju ali obnavljanju.

To se v šolah v določeni meri tudi zares dogaja. O kakšnem problemu potemtakem govorimo?

Francoski sociolog in raziskovalec družbenih prostorov, Pierre Bourdieu, je razvil koncept kapitala, s katerim si lahko pomagamo pri odgovarjanju na zastavljeno vprašanje.

Kaj je torej kapital? Bourdieu (1993) odgovarja: kapital je metafora za distribucije v družbenih prostorih. Izraz pomeni, da družbeni prostor ni homogen, temveč je razslojen, razdeljen, stratificiran. Ali še drugače rečeno: ni vse za vse ljudi. V take prostore se zlahka umeščajo ideologije in iluzije.

Kravje mleko naj bi bilo tako dobro za otroke, pa tudi za starejše ljudi. Dokazano ni dobro, a ljudje ga še naprej pijejo. Če hočete živeti manj kot pol stoletja, je uživanje velikih količin rdečega karcinogenega mesa zelo dobro. Tumorji namreč zaradi njega rastejo kot gobe po dežju. Hranijo se z njim. In s sladkorji tudi.

Nekatere resnice je torej treba zamolčati, zabrisati, izkriviti in servirati ljudem. Torej ni res, da je resnicoljubnost ena najvišjih vrednot, ki jih živijo ljudje v kapitalizmu. Za nekatere sicer je, za druge pa preprosto ni.

Zakaj bi torej uživali manj klobas, krvavic, hamburgerjev, zrezkov, čevapčičev in vsega drugega? Zakaj bi pili vodo namesto mleka? In zakaj bi se odpovedali enostavnim sladkorjem, če pa se nam kar sline cenijo po njih?

Resnično, zakaj bi se sploh čemu odpovedali v življenju? Naj bo vsakdanje življenje še naprej tako, kakršno je.

Habitus je še en koncept, pod katerega se je podpisal Bourdieu. Ljudje ga razvijajo skozi vsakdanje prakse življenja. Učijo se ga, kar pomeni, da se zlasti učijo, kako kaj narediti. Manj se učijo, kako misliti. Pritiski, da bi ljudje več delali in manj mislili, so še vedno zelo veliki.

Zakaj bi se torej odpovedali vsemu temu? In zakaj bi mislili o tem, kar delamo, če pa je čisto dovolj, da delamo, ne da bi (preveč) mislili?

Vprašanj pa kar ne zmanjka. Zakaj bi brali Marxov Kapital?

Zakaj bi razmišljali o odtujenosti ljudi, o lastni odtujenosti torej, zakaj bi razmišljali o komodificiranju in njegovi univerzalni naravi? Zakaj bi se ukvarjali z idejami, da je postalo mezdno delo pomembnejše od vseh drugih oblik medsebojnih odnosov, v katere sicer vstopajo ljudje?

Zakaj bi razmišljali o naravi iluzij in ideoloških praks? Zakaj bi se trudili z idejo, da so ideološke prakse in iluzije narejene tako, da maskirajo in zakrivajo objektivna dejstva sveta?

Trg postane v kapitalizmu povezujoči princip vsega, kar se dogaja v občestvih, pravi Marx v Kapitalu, a zakaj bi nas to zanimalo? Čemu bi se pogovarjali o spoznanju, da se fenomenološki svet reproducira spontano in direktno ter da šele znanost odkriva resnice naših življenj?

Kdo bi bil toliko nor, da bi nesel na plažo kako knjigo, pod katero je podpisan Adorno ali Debord? Saj tega ne delajo niti študenti sociologije in filozofije, zakaj bi kdo drug? Da ne govorim o Gramsciju in njegovem premišljevanju tega, kar imenujemo common sense, ki ni nič drugega kot ideološka iluzija vsakdanjega življenja.

Zakaj torej?

Komu mar Marxovo spoznanje, da je to, kar se nam spontano pojavlja v zavesti, kolektivno in zgodovinsko, če pa se nam zdi, da je individualna psihologija čisto zadosti za razumevanje sveta?

In če je mogoče vse, kar ima uporabno vrednost, spremeniti v blago, to pa prodajati na svobodnih trgih, zakaj tega ne bi delali na veliko?

Ekonomisti delajo propagando za prostotrgovinski kapitalizem, zato morajo pomagati obnavljati iluzorne realnosti ljudi in uporabljati besednjak, ki jih ne razkrije. Kdo smo mi, da bi jih razkrinkavali?

Kapital sicer ne more kar čudežno vznikniti kot tista znamenita ptica, vseeno pa je sladko verjeti, da ga bomo nekega dne, če bomo trdo delali in imeli voljo, saj kjer je volja, je tudi pot, kar imeli v rokah in bomo izpolnili svoje sanje.

Kolektivna producijska sila je čisto zastonjsko darilo kapitalu, toda to je preveč kompleksna misel, da bi se ukvarjali z njo.

Mašine ne ustvarjajo vrednosti in so odgovor kapitalistov na zahteve delavcev, da bi imeli višje plače in boljše pogoje dela, vendar je tako dobro verjeti, da bo civilizacija še naprej slonela na še boljših tehnologijah, od katerih imajo nekateri toliko koristi.

In če bo res tako, bo kapitalizem še naprej proizvajal, kar proizvaja že ves čas, kot pravi Jameson: kapital. Uganili ste: za nekatere. A ker se mora nenehno širiti, saj sicer umre, bodo težave na končno velikem planetu iz dneva v dan samo  še večje.