Zakaj sem še vedno za subjekt pravičnosti, za emancipiranje javnih prostorov in proti inkluziji hendikepiranih ljudi? Razlogov za tako držo imam več, čeprav je zlasti inkluzija zelo popularna in se včasih zdi, da jo podpirajo prav vsi; pravzaprav jih imam veliko, a bom zaradi omejenosti prostora orisal zgolj tri.

V svojem razmišljanju, s katerim želim braniti držo, predstavljeno v naslovu tega prispevka, se tokrat naslanjam na dva avtorja. Prvi je Nancy Fraser, drugi je Michael Roberts.

Nancy Fraser že precej let zastopa in razvija prepričljivo tridelno teorijo družbene pravičnosti in enakosti. In že zaradi tega sem proti inkluziji, kajti dimenzije družbene pravičnosti so: distribuiranje dobrin; prepoznavanje in pripoznavanje ljudi; politika.

Poglejmo najprej, kako je z distribuiranjem in redistribuiranjem dobrin. Empirični podatki kažejo, da se iz leta v leto povečujejo razlike med ljudmi, ki imajo veliko premoženja, denarja in kapitala, ter ljudmi, ki ga imajo malo ali nič. Razlike se preprosto ne zmanjšujejo in so velikanske.

Hendikep je v orisani perspektivi razsežnost eksistence, zaradi katere imajo hendikepirani ljudje malo premoženja, malo kapitala ali pa ga sploh nimajo nič. Hendikep je že samo pomanjkanje kapitala, ki je, kot je pokazal Marx, akumulirano delo, in je pomanjkanje možnosti, da bi do kapitala sploh prišli.

Vključevanje takih ljudi v družbeno polje je prej ali slej zgolj smešnica, saj zaradi retorike in žargona, zaradi poudarjanja potrebe po vključevanju dostop do kapitala ter distribuiranje dobrin in kapitala ne bosta nič drugačna, kot že sta; kapital se bo še naprej kopičil v rokah tistih ljudi, ki ga že imajo.

Druga dimenzija zajema družbeno prepoznavanje in pripoznavanje identitet, spoštovanje in sprejemanje hendikepiranih ljudi. Na tem področju je nekoliko bolje, saj je del popularne kulture ne le govorjenje o hendikepu, temveč so številni ljudje v mislih in dejanjih vse bolj naklonjeni sprejemanju hendikepiranih ljudi, ki jih nimajo za čudake in druge ljudi.

Tretja razsežnost je politična. Tu je stanje zelo slabo. Kaj hočem reči s tem?

Reči hočem tole. Strinjam se s tem, kar pravi Nancy Fraser, ko zapiše: ljudje, ki trpijo, lahko postanejo objekt dobrodelnosti in benevolentnosti, toda ker nimajo možnosti, da bi zahtevali redistribuiranje dobrin, politično zastopanje in družbeno pripoznanje, postanejo ne-osebe (Terry Lovell (ured.). (Mis)recognition, Social Inequality and Social Justice: Nancy Fraser and Pierre Bourdieu (Routledge, 2007), str. 22).

Nancy Fraser govori o metanepravičnosti.

Metanepravičnost je posebna oblika nepravičnosti, ki se spontanemu zdravemu razumu kaže takole. Ljudem, ki veljajo v družbenem polju za hendikepirane (invalidi, bolni ljudje, homoseksualci, prosilci za azil, migranti, nezaposleni, Romi ...), sicer priznavajo pravico do življenja in celo inkluzije, toda ti obenem nimajo realnih možnosti, da bi se politično organizirali, politično delovali in terjali redistribuiranje kapitala.

Država se sicer zavzema za pravičnost, vrednote, solidarnost, moralo in inkluzijo, toda empirija jo nenehno razkrinkava in dokazuje, da gre v glavnem za všečni žargon, ki ne vpliva na izboljšanje družbenega položaja ljudi.

Obenem se širi dobrodelnost, širi se zbiranje sredstev za hendikepirane ljudi, medtem ko se glavni tokovi kapitala valijo in obračajo povsem drugje.

Valijo se tam, kjer vladajo tako imenovane predatorske ali plenilske države, nadnacionalni zasebni korporativni interesi, izjemno bogati vlagatelji, banke, ki ponujajo kredite, borzni špekulanti oziroma posredniki ter drugi predstavniki tega, kar imenujemo 1 %.

Razmerja moči v družbenem polju so tako strukturno nepravična in nobene prakse inkluzije jih ne morejo spremeniti, ker so preprosto same hendikepirane, prešibke, marginalne in celo nepomembne.

Očitno je torej, da mora govorjenje o inkluziji zamenjati govor o pravičnosti in treh dimenzijah pravičnosti, o katerih govori Nancy Fraser. Zlasti brez politične dimenzije je vsako govorjenje o pravičnosti prej ali slej zgolj družbeni okrasek, ki naj pomiri ljudi, da še naprej verjamejo, kako je v družbi bolj ali manj vse naravno in prav zato tudi v redu.

Koncept pravičnosti preprosto terja to, o čemer govori Nancy Fraser (prav tam, str. 23): nobene redistribucije in nobenega prepoznavanja brez (političnega, op. cit.) zastopanja.

Dodajam še dva argumenta, zakaj sem proti inkluziji.

Prvi se imenuje zmotno zastopanje (misrepresentation). Inkluzija namreč v glavnem zajema le ozek del mnnožice hendkepiranih ljudi, ki jih imenujejo osebe s posebnimi potrebami. Trdijo torej, da živijo v občestvu ljudje, ki se jim prilega nalepka osebe s posebnimi potrebami, te pa naj bi bilo treba kot objekte inkluzije vključiti v družbene tokove, zlasti pa v šole.

Ne razumejo, da so že vključeni vanje – prav kot osebe s posebnimi potrebami. V družbenem polju je namreč vsaka družbena skupina ljudi vselej že tam, kjer mora biti, da taista družba sploh obstaja in deluje. Prav zato se ljudem spontano zdi, da je družba narava, v kateri so njeni prebivalci po naravnih zakonitostih vključeni natanko tja, kjer jim je mesto: revni so revni, ker so pač vselej že revni, poleg tega pa so tudi nesposobni postati kaj drugega, kajti če bi bili sposobni, bi že zdavnaj prenehali biti revni, to pa se očitno ni zgodilo, saj vsakdo lahko vidi, da so še vedno revni; elita je elita, ker ima pač elitne sposobnosti in zmožnosti, zato je tudi prav, da je elita; vladarji so vladarji, ker znajo vladati, morda pa imajo celo ustrezne gene za tako početje, medtem ko jih drugi ljudje kratko malo nimajo.

In hendikepirani? So vsi tisti, ki potrebujejo inkluzijo.

Drugi argument je neposredno povezan s prvim: misframing. Namesto družbenega in globalnega okvira določijo ozkega šolskega ali morda še socialnega, potem pa znotraj njega izvajajo inkluzijo in se ukvarjajo z detajli, o katerih so napisane tudi debele znanstvene knjige. Zadovoljujejo se torej z drobtinicami.

Družbena razmerja pa ostajajo bolj ali manj nespremenjena. To zlasti pomeni, da hendikepirani ljudje še naprej trpijo in prenašajo simbolne nepravičnosti, kamor sodijo brezbrižnost, nespoštovanje in celo prezir, obenem pa še družbene in ekonomske krivice, kamor sodi tudi potiskanje v revščino ali na rob revščine.

Ameriški sociolog Sennett ima zato prav, ko piše v knjigi z naslovom Respect (Allen Lane, 2003), da prepoznavanje drugega človeka ne pomeni, da dobi identiteto, ki jo domnevno vsi poznajo in sprejemajo (na primer: otroci s posebnimi potrebami), temveč pomeni nekaj drugega. Pomeni spoštovati drugega človeka kot bitje, čigar navzočnost šteje in je pomembna.

Nancy Fraser (2007, str. 24) zato poudarja: potrebujemo demokratiziranje samih procesov takega postavljanja oziroma določanja okvirov.

Mislim na sam politični prostor, njegovo razlaganje in spreminjanje. Ne mislim zgolj na šolske klopi in socialno pomoč, dobrodelnost in zbiranje sredstev za otroke, kar je sicer hvalevredno početje.

Nancy Fraser imenuje take boje struggles against misframing (prav tam).

V občestvu na žalost prevladuje govorjenje, s katerim se nosilci sklicujejo predvsem na moralo, občutke ljudi, njihovo voljo, dobre želje in pripravljenost pomagati, namesto da bi preusmerili pozornost na ključne razsežnosti družbenega življenja, ki so: viri energije in kapitala; viri oblasti in moči; delovanje institucij; žargon in novorek; propaganda in ideološke prakse, ki oblikujejo javne prostore.

Oblikovanje javnih prostorov je dinamičen proces, ki zajema tako izključevanje (exclusion) kot vključevanje (inclusion) ljudi. Oboje se torej dogaja ves čas, kar pomeni, da nihče ne čaka, kdaj se bo nekdo razsvetlil in se spomnil na potrebo po inkluziji izključenih ljudi.

Vključevanje in izključevanje se bo zato nadaljevalo, kajti, kot pravi Jameson v knjigi z naslovom Representing Capital, logika poznega kapitalizma zajema shizofreni zlom realnosti na globalni ravni ter prosto lebdečo evforijo na ravni posameznikov, ki naj se zabavajo s simulacijami realnosti, saj takemu svetu povsem ustreza subjektivnost ljudi, ki jo prepoznavamo po neverjetni fleksibilnosti in prilagodljivosti hitro spreminjajočemu se svetu ter ambivalentnosti do vseh možnih izbir, ki se brezmejno kopičijo.

In prav zato potrebujemo demokratične politične boje, s katerimi se bomo vedno znova upirali izključevanju ljudi in za borili za spreminjanje samega družbenega polja, ki je močno podrejeno procesom, ki vodijo proti hegemoniji, zlasti pa proti temu, kar imenujemo dolga depresija.

Dolga depresija povečuje izključevanje ljudi brez kapitala in jih bo izključevala še naprej. Če se delavci in drugi izključeni ljudje ne bodo znali upreti hegemoniji kapitala in če bodo lastniki kapitala še naprej uveljavljali svoje strategije, kar pomeni, da bodo imeli v svojih rokah vse vzvode moči, se ne bo spremenilo čisto nič.

Še huje. Kapitalizem se namreč na bolje ne bo spremenil sam od sebe, se bo pa sam od sebe spreminjal na slabše, kajti podnebne spremembe, nizka produktivnost, vse večje neenakosti med ljudmi, kopičenje kapitala v rokah vse manjšega števila mega bogatih ljudi, vse manjše število poceni delavcev, ki jih je še mogoče izkoriščati, ter vse manj tega, kar imenuje Michael Roberts room for capitalism to expand, bodo ustvarjali pogoje za to, o čemer bodo kasneje pisali zgodovinarji, se prijemali za glavo in ugotavljali, kako zelo nemočni smo bili.