Ko skoraj vsak teden spremljamo prek medijev srhljive novice, kje na svetu je zopet udaril kak mladenič in pobil toliko in toliko ljudi, se lahko vprašamo, zakaj gre pogosto za najstnike ali mlade ljudi, stare nekaj več kot dvajset let, kaj se dogaja z njimi, v kakšnem svetu so se znašli, da se odločajo za tako dramatične poteze. Razmišljanje o empatiji nam je pri tem lahko v pomoč. Še bolje pa je, če razmišljamo o politiki empatije, ki ni zgolj stvar posameznika. Svet jo zagotovo potrebuje, kajti, kot pravi Badiou, brez zvestobe Dogodku oziroma Resnici razpademo kot etični subjekti. In ko razpademo, smo zgolj delavci in/ali potrošniki na globalnih trgih. Na voljo Kapitalu, da dela z nami, kar pač hoče. Nas fragmentira kot postmoderne jaze, ki živijo od arbitrarnih ali naključnih impulzov in zadovoljevanja le-teh. V tem je velika kapitalistična prevara sveta: da je človek na tem svetu zato, da zadovoljuje potrebe in želje, sledeč zgolj svojim interesom, kapitalizem pa mu pri tem na veliko in rade volje pomaga. Kot da bi bil kapitalizem v samem osrčju človekove narave.

Empatija nam pomaga misliti, kako živijo drugi ljudje, pomaga nam misliti, kako bi bilo nam, če bi se znašli v koži nekoga drugega. Zavezana je etičnosti, saj nam pomaga misliti tudi naša lastna življenja, kajti če so drugi ljudje drugi od nas, smo mi drugi od njih.

Bistvena razsežnost empatije pa vendarle ni psihološka, ni vezna na čustva in občutke, temveč je filozofska in celo politična.

Empatija namreč izhaja iz globoke empatične izkušnje razlike, kot jo imenuje Alain Badiou, in jo potrjuje. Badioujeva ideja je produktivna: empatična izkušnja razlike nam pomaga doumeti, koliko nasilja je v naših odnosih do drugih ljudi in koliko nasilja je v odnosih drugih ljudi do nas.

Izkušnja razlike ima več razsežnosti. Je izkušnja razlike v naši lastni identiteti; je izkušnja razlike med nami in drugmi ljudmi; je izkušnja razlike v sami realnosti, v samem svetu. Obenem je izkušnja, ki nam pravi, da je v svetu veliko več naključnosti, kot si mislimo.

Lahko rečemo tudi takole. Empatija nam pomaga kritično razmišljati o lastnih eksistencah, ki so zavezane kontingentnosti, naključjem in arbitrarnosti. Na primer: čisto naključje je, da sem se rodil v Sloveniji, ne pa v slumu nekje v Indiji ali v kaki brazilski faveli. Naše eksistence so končne in naključne, zato je vsako resno razmišljanje o demokraciji nujno povezano s kritičnim razmišljanjem, kot je opisano.

Berem knjigo z naslovom Politics of Empathy: Ethics, solidarity, recognition. Spisal jo je Anthony M. Clohesy.

Obstaja empatična izkušnja razlike, pravi uvodoma avtor (str. 2). Toda sama izkušnja razlike še ni dovolj za empatično in etično vedenje oziroma delovanje. Potrebno je še nekaj drugega.

Globoko izkušnjo razlike mora nadgraditi posebna drža. Človek z empatično izkušnjo namreč lahko doživi zahtevo, ki je etična. Etični zakon terja od človeka z empatično izkušnjo, da je zvest, da vztraja, da ne popušča, da se ne umakne, da ne zdrsne nazaj v stanje pred izkušnjo.

Ali kot pravi Clohesy: empatična izkušnja razlike nam razkrije višjo resnico, ki ji moramo biti zvesti (prav tam, str. 4).

Višja resnica sveta je, da je svet odprt in nedoločen, da imamo več iluzij, kot si priznamo, da se pogosteje motimo o svetu, kot bi radi.

Zvestoba višji resnici pa ne pomeni, da moramo sprejeti drugega človeka, da se moramo strinjati z njim, da se mu moramo približati, da mu moramo postati podobni, saj zapisano velja tudi zanj. Pomeni, da verjamemo v vrednost same diference ali razlike, da želimo vztrajati v drži, ki preprečuje nasilje v odnosu do nje, da torej ohranjamo razliko, da je ne skušamo zmanjšati, odstraniti ali uničiti.

Izjemno pomembno pa je tudi tole. Etično delovanje ni tisto delovanje, s katerim skušamo ljudje uresničiti želje, da bi bil svet boljši, lepši, pravičnejši in podobno. Etika namreč ni seznam pravil, kako izpolniti take želje.

Etičnost pomeni avtonomnost, samostojnost človeškega delovanja, ki ni odvisno od nobenih zunanjih dejavnikov, obenem pa ni niti odgovor na naše lastne želje, kot bi rekel Kant. To torej pomeni, da je končno čisto vseeno, kaj želimo in česa ne želimo, prav tako pa je vseeno, kaj želijo drugi ljudje.

Zadeva pa je zares kompleksna. Avtonomnost ali samostojnost mene je neposredno zavezana avtonomnosti ali samostojnosti drugega človeka in vice versa. Globoka izkušnja razlike me torej uči, da je moja etična dolžnost spoštovanje in ohranjanje same razlike.  

To pa še ne pomeni, da ohranjam drugega v njegovi samostojnosti celo tedaj, ko je serijski morilec. Tak človek namreč ni samostojen in the first place, mi pa govorimo natanko o samostojnosti in avtonomnosti človeškega bitja kot o temeljnem pogoju etičnega delovanja. Brez take drže etično delovanje kratko malo ni mogoče.

Še enkrat: etično delovanje ne pomeni, da pustim vsakega drugega človeka pri miru, češ da ima vsakdo pravico do lastne partikularnosti in svojega načina življenja, do svojih sanj. V etičnem smislu namreč ravno nima absolutne pravice do lastne partikularnosti, saj ima dolžnost, da nekaj naredi z njo, in sicer natanko v odnosu do univerzalnega, ne v odnosu do kake druge partikularnosti.

Šele v odnosu do univerzalnega je človek lahko samostojen oziroma avtonomen. V tem je paradoks etike.

Torej smemo reči takole. Etičnost nas prej ali slej presune, premakne in sili k spremembi samega sebe, kajti odnos do univerzalnega je sam univerzalen in – večen. Ne dovoli nam, da bi vztrajali v lastni partikularnosti.

To velja za nas, velja pa tudi za vsakega drugega človeka. Empatija zato ne more pomeniti sočutja z drugim človekom, saj je to premalo, oziroma je prekratko, lahko pa je tudi povsem zgrešeno, če je na primer ta drugi sporen. Smo namreč res lahko sočutni s Hitlerjem, s pedofilom ali serijskim morilcem? Seveda ne.

Empatija je prav zaradi nujne zavezanosti etičnosti oboje: lahko je travmatična izkušnja razlike, ki ni le razlika med menoj in drugim človekom, temveč je tudi razlika znotraj mene samega. Po drugi strani pa je taka izkušnja lahko tudi katarza, očiščenje, izkušnja torej, zaradi katere se posameznik odreka lastni partikularnosti in vstopa v nov in drugačen odnos z univerzalnim, potem pa tudi v nove odnose z drugimi ljudmi.

Izkušnja razlike je torej lahko tudi izkušnja zahteve, ki se naslavlja name, in je izkušnja sprejemanja te zahteve, je izkušnja strinjanja z njo. Natanko ta izkušnja je vrelec mojega etičnega delovanja in empatije.

Ko sprejmem zahtevo, se že spremenim; to je izjemno pomembno. Sam sprejem je namreč katarzičen in pomeni očiščenje. Zaradi tega razglasim zvestobo, rečem to, kar poudarja Badiou: vztrajal bom v zvestobi Dogodku. Potem živim v milosti (grace).

Življenje v milosti Resnice omogoča zvestoba novemu načinu bivanja na tem svetu, novemu načinu življenja, ki ima tri temeljne koordinate, kot poudarja Badiou: sočutje, skrb (za drugega), ljubezen.

Moje življenje v milosti seveda ne bo spremenilo sveta, je pa že spremenilo mene.