“Odgovor je pravzaprav zelo enostaven. Treba je preprosto obrniti prioritete. Na prvem mestu ne smejo biti interesi bank in kapitala, temveč odpravljanje revščine, socialnih problemov in zagotavljanje delavskih pravic … Ustanovna Listina Organizacije združenih narodov obvezuje, da morajo uresničiti deklaracije o človekovih pravicah in ta obveznost ima prednost celo pred mednarodnimi pogodbami. Vsaka država ima torej vsak trenutek pravico reči, da ne more več uresničevati svojih dolžnosti in da bo zato prenehala odplačevati svoje finančne obveznosti do posojilodajalcev.” (dr. Maja Breznik)

Bolj se ne bi mogli strinjati z besedami sociologinje dr. Maje Breznik (intervju v tedniku Mladina, št. 31, 5. avgust 2016). A ne gre samo za odplačevanje dolgov, če bi države ta hip na primer svojo pozornost (prioritete) osredotočile zgolj na prvi odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic in ga seveda začele izvajati, bi bili učinki za ves svet neverjetni.

Uresničitev tega člena bi poleg odprave najbolj sramotnega “madeža na duši” človeštva - skrajne revščine in množične lakote (ne pozabimo, da vsak dan zaradi lakote umre približno 40.000 ljudi) - postopno pripeljala do umiritve večine svetovnih konfliktov, končanja begunske krize in znatno pripomogla k reševanju globalnega okolja (glej Mesbahi: Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation).

Čeprav ne prvič, si 25. člen ponovno prikličimo v spomin in o njem temeljito razmislimo:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic “zagovarja” človekove osnovne ekonomske pravice (morda mu lahko dodamo še 26. člen, ki govori o univerzalni pravici do izobraževanja). Osnovne človekove ekonomske pravice so temelj njegovega preživetja in blaginje. Vsak politik, vsak ekonomist, vsak gospodarstvenik, vsak aktivist in tudi običajen dobronameren prebivalec sveta bi moral ta člen “vzeti” za osnovo svojega delovanja.

Ne gre samo za lepe misli, temveč za deklaracijo oziroma najvišji zakon, ki bi ga morali upoštevati in uresničevati, kajti vse države članice so se “zavezale, da bodo, v sodelovanju z Združenimi narodi, pospeševale splošno in resnično spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.” (iz Splošne deklaracije človekovih pravic).

25. člen bi moral postati temeljna prioriteta vseh svetovnih držav. Vsak mednarodni sporazum, še zlasti trgovinski, vse državne ustave in zakoni; na nižji ravni pa vsaka poslovna pogodba itn., bi morali biti usklajeni s tem členom in se izvajati v smeri njegove uresničitve. Ne gre za dobro voljo držav, podjetij in drugih organizacij, temveč za njihovo obvezo in zavezo.

Tudi odgovor na vprašanje, kako doseči izpolnjevanje tega člena za vse ljudi na planetu, je prav tako skrajno enostaven in izvedljiv. Z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni je mogoče uravnotežiti velikanske presežke v bogatejšem delu sveta s hudimi primanjklaji v revnejših delih. Dobrin je dovolj za prav vse ljudi na planetu in prav nobene potrebe ni, da bi kdor koli umrl zaradi posledic hude revščine in lakote.

Marsikdo poreče, da je takšno razmišljanje idealistično. Morda je, a samo če smo brebrižni do ljudi, ki trpijo; če samo zamahnemo z roko in rečemo, da ni mogoče ničesar storiti. V resnici so rešitve za največje svetovne probleme skrajno enostavne in predvsem - uresničljive.