“Vojne izbruhnejo, ker se države ne razumejo med seboj. Miru ne bo, dokler bodo prisotni predsodki, ki zdaj ločujejo različne skupine ljudi med seboj. Za dosego miru ni nič boljšega kot to, da se mladi iz vsega sveta redno srečujejo ter se preizkušajo v telesni moči in spretnosti?” "Olimpijske igre bodo uspešne, če bodo posredni dejavnik pri zagotavljanju univerzalnega miru”. (Pierre de Coubertin)

Osnovna ideja olimpijskih iger ni zmagovanje, ni niti želja za čim večjim dobičkom niti promoviranje podjetij, ni štetje zlatih medalij po državah, temveč ideja sodelovanja in univerzalnega miru. Stari Grki so v času olimpijskih iger vzpostavili premirje (ekeceiria) med vojskujočimi, “oče” modernih olimpijskih iger Pierre de Coubertin pa je za temeljno idejo olimpizma postavil “mir med narodi” (The Idea of Peace as Coubertin’s Vision for the Modern Olympic Movement).

A bolj se danes od te ideje nismo mogli oddaljiti, kajti olimpijske igre so danes predvsem simbol komercializacije, katere delovanje je pravi vzrok za vse večji razkol in ločevanje med posamezniki, podjetji in narodi. To ločevanje pa je temeljni vzrok za vse številnejše konflikte in vojne (politične in ekonomske), ki divjajo v svetu. A kaj sploh je komercializacija in zakaj so olimpijske igre eden izmed njenih “najboljših” simbolov?

Komercializacija je danes ključna ideologija v ozadju delovanja ekonomije, politike in družbe kot celote. Tržne sile s procesi komercializacije preoblikujejo družbeno skupnost tako, da odnosi med ljudmi, med podjetji in drugimi institucijami ter med državami postajajo vse bolj trgovski oziroma komercialni; naravni viri in tudi ljudje sami (ekonomisti radi govorijo o človeških virih) pa tržno oziroma komercialno blago. Zemlja vse bolj izgleda kot ogromen supermarket, kjer je mogoče kupiti vse - a le če imate denar.

Čeprav je trgovina stara kot človeška civilizacija, pa je bil njen prostor vedno znotraj družbenih struktur in zamejen z zapisanimi in nenapisanimi družbenimi pravili. V zadnjih desetletjih pa so tržne sile preko procesov komercializacije (slovensko bi temu lahko rekli trgovinizacija) uspele preseči svoje omejitve in si podrediti celotno ekonomsko področje (produkcijo dobrin, denarni sistem itd.) ter politiko, s tem pa tudi celotno družbo. Še več, danes tržne sile postavljajo družbena pravila in “po svoji podobi” kreirajo oziroma komercializirajo družbeno realnost.

Ta proces je izjemno nevaren, saj silam komercializacije ni mar niti za ljudi niti za okolje. Ko na primer voda in hrana postaneta zgolj trgovsko blago, potem se stotine milijonov ljudi, ki nimajo zadostnih finančnih sredstev, komajda preživlja ali pa umirajo od lakote, čeprav je morda le nekaj metrov stran od njih bogato založena trgovina z živili, ki neprodane izdelke meče v smeti. Ko izobraževalne, zdravstvene in druge javne storitve postanejo samo še tržno blago, so milijoni izključeni iz izobraževalnega sistema ali umirajo po nepotrebnem, ker nimajo niti za plačilo najosnovnejših zdravil niti za plačilo zdravnika.

Olimpijske igre so najboljši primer, kako je komercializacija idejo miru in druženja mladih preobrazila v brezobziren športni in predvsem poslovni spektakel. Brazilija bo za te igre odštela 12 milijard dolarjev proračunskih sredstev, čeprav veliko prebivalcev živi v obupnih razmerah - v zloglasnih favelah, kjer vladajo huda revščina, bolezni, brezpravje in kriminal.

Večina denarja za olimpijske igre bo šla v zasebne roke, tako bo na primer olimpijska vas po igrah spremenjena v luksuzno stanovanjsko območje z bazeni in tropskimi vrtovi. Ali z drugimi besedami: javni denar bo namesto za šolstvo, zdravstvo in zmanjšanje revščine namenjen izgradnji luksuznih stanovanj (razen za nekaj kratkih tednov olimpijskih iger, ko bodo v njih živeli športniki).

Nič drugače ni z okoljem. Zemeljski viri danes niso več dobrine, ki ljudem omogočajo preživetje in blaginjo, temveč samo še trgovsko blago, ki ga je ne glede na ceno in posledice treba iztrgati Zemlji in ga odvreči nazaj, ko odsluži svoje “kratko potrošniško življenje”. Organizatorji olimpijskih iger pravijo, da bodo olimpijske igre povzročile izpuste v ozračje v obsegu 3,6 milijona metričnih ton CO2, hkrati pa so zamolčali izjemno nevarno onesnaženje svojih tekočih voda (Superbugs, Sewage, and Scandal: Are Rio Olympics Poised for Disaster?).

Komercializacija prav tako kot naravo uničuje tudi medsebojne odnose med ljudmi in državami, saj spodbuja tekmovanje, sebičnost in pohlep, od česar imajo koristi zgolj najmočnejši, najbogatejši in najbolj brezobzirni; na škodo vseh drugih. Komercializacija vstopa v vse pore družbenega življenja: v zdravstvo, šolstvo, tudi v kulturo, umetnost in seveda - šport. Resda je tekmovanje sestavni del športa, vendar ne njegov edini in izključni namen. Danes pa je pod vplivom komercializacije šport postal mnogo bliže starorimskim gladiatorskim igram, kot pa temeljni ideji starogrškega in modernega olimpizma, ki naj bi ljudi združeval in postavljal temelje mednarodnemu miru.

Olimpijci, ki so nekoč ponosno zastopali svoje države, so zdaj predvsem manekeni ali “oglasni panoji” za velike korporacije, športniki bodo tako na olimpijskih igrah poleg svojih držav zastopali in promovirali tudi blagovne znamke kot so Giorgio Armani, Ralph Lauren, Stella McCartney, Lacoste in H&M (Od velikih imen do narodnih noš). Uvodna slovesnost bo tako bolj podobna manekenski pisti, kot pa predstavitvi mladih ljudi iz različnih držav in kultur.

Namesto, da bi v času olimpijskih iger na konfliktnih območjih skušali vzpostaviti vsaj premirje, če že ne pravega miru, pa bo svet še naprej “tekmoval” v vse bolj krvavih konfliktih, ki so predvsem “olimpijske igre” za globalne vire. Spomniti bi se morali, da je bilo kar 80% članov Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki so se leta 1896 sestali na svojem prvem srečanju v Atenah, pripadnikov mirovnih gibanj, kar pet izmed njih jih je kasneje prejelo Nobelovo nagrado za mir.

V zadnjih letih pa olimpijske in tudi druge športne organizacije pretresajo številni korupcijski škandali, saj gre predvsem za velik biznis. Morda bi lahko celo rekli, da so Mednarodni olimpijski komite in druge športne zveze (atletske, nogometne itd.) prej velike globalne korporacije, ki obračajo milijarde, kot pa resnična športna gibanja, ki bi spodbujala sodelovanje in mir.

Z idejo olimpijskih iger ni v osnovi nič narobe, a v današnjem svetu hude revščine in nevarnih konfliktov so takšne igre predvsem promocija športne tekmovalnosti, kjer je pomembna edino zmaga; ekonomske tekmovalnosti, kjer šteje edino dobiček in politične tekmovalnosti, kjer je na prvem mestu interes posameznih držav, ne pa globalne skupnosti kot celote. Olimpijske igre so zato dejansko postale žalosten simbol vsesplošne komercializacije, ki “slavi” brezobirno tekmovalnost in sebičnost med ljudmi ter nebrzdano slo po moči in bogastvu tako posameznikov, podjetij kot držav. Posledice teh “vrednot” komercializacije pa so za človeštvo in za planet katastrofalne.

To ni zapis PROTI olimpijskim igram, temveč ZA drugačne olimpijske igre, ki bi izhajale iz temeljnih idej in vrednot olimpizma: športnega druženja predstavnikov vsega človeštva, mednarodnega sodelovanja in univerzalnega miru.

Pravi zmagovalci olimpijskih iger

In vendar je resnično svetla točka letošnjih olimpijskih iger skupina 10 atletov in atletinj - beguncev in begunk (These 10 refugees will compete at the 2016 Olympics in Rio), ki bodo pod olimpijsko zastavo “zastopali” 60 milijonov beguncev in stotine milijonov, če ne kar milijarde drugih ljudi, ki trpijo zaradi posledic brezobzirnega globalnega ekonomskega in političnega tekmovanja med državami pod “zastavo” skrajno destruktivnih sil komercializacije. Teh 10 športnikov beguncev predstavlja pravi duh olimpizma. Navijam zanje. So pravi zastopniki človeštva, zastopniki 99%. Ni treba, da zmagajo, saj so že zdaj pravi zmagovalci olimpijskih iger.