Kakšne odgovore bi dobili, če bi izvedli obsežno javnomnenjsko raziskavo in povprašali ljudi, kaj menijo o: sončevih pegah; razmnoževanju mravelj; Hitlerjevem spolnem življenju; Erjavčevi zunanji politiki; tvorjenju oblakov na nebu ali inteligenci hobotnic? Nedvomno bi dobili najrazličnejša mnenja, v katera bi ljudje tako ali drugače verjeli. O svojih mnenjih bi se spraševali ali pa se tudi ne bi. Nekdo iz mlajše generacije me je tako pred kratkim vprašal, če je mogoče primerjati slovenske politike, na primer gospoda Pahorja, ki se je prav v tistih dneh sestal s predsednikom velikanske Rusije, z enim ali drugim kandidatom za novega ameriškega predsednika. Najprej sem odgovoril, da neposredna primerjava najbrž niti ni mogoča in da slovenski prostor verjetno sploh ne prenese tako močnih, bogatih, samozavestnih, predrznih, nastopaških, arogantnih in celo napadalnih politkov, kot sta gospod Trump in gospa Clinton, potem pa me je vprašal, če bo pri nas še naprej enako, kot je že nekaj časa. Vprašanje je zelo produktivno, saj je različica zahtevnega vprašanja, zakaj se stvari spreminjajo, kaj povzroča spremembe, zato bom skušal nanj čim bolj natančno odgovoriti. Zlasti pa ne bom ponudil nobenega mnenja.

Najprej se moram vprašati in si odgovoriti sam. Na kaj je mislil sogovorec, ko je uporabil sintagmo še naprej enako? Kako pa je? Verjetno je težko ali pa celo nemogoče strniti različne vidike realnosti v eno samo celoto in povedati, kako je v Sloveniji. Za delavko v tovarni je bržčas bistveno drugače kot za menedžerje in bankirje. In za upokojence, ki živijo s tremi ali štirimi stotaki na mesec, je najbrž tudi drugače kot za ljudi, ki zaslužijo deset tisočakov ali več na mesec.

Kakšne pa so objektivne koordinate naših življenj, razsežnosti, ki so neodvisne od posameznikovih občutij, vsakdanjih izkušenj in mnenj, prepričanj ali verovanj? Kaj pomeni biti danes star petindvajset let ali celo nekaj več, imeti v žepu diplomo humanistične smeri in živeti pri starših, ker pač ne moreš računati na službo? Vprašanj je očitno veliko, toda še vedno ne vemo, zakaj me je oseba vprašala, če bo še naprej tako, kot je.

Torej sem jo povprašal, saj je to precej zanesljiva pot, če hočeš izvedeti, kaj misli drugi človek. In oseba mi je odgovorila.

Vprašala me je, ker ima občutek, da so slovenski politiki anemični, dolgočasni, brezizrazni, nezanimivi, brez perspektiv, brez samozavesti, brez vizij in brez posebnega učinka na ljudi, nemočni in brez pravih idej, kakšna naj bi bila bodočnost te države, če odštejemo puhlice, klišeje, obrabljene stavke, prazne povedi in pravljice o lepši prihodnosti, s katerimi nastopajo pred kamerami in mikrofoni.

Toda vprašanja vztrajajo še naprej. Je vse našteto sploh res ali pa so to zgolj subjektivni, idiosinkratični občutki, povezani z mnenji? So slovenski politiki res brezkrvni, dolgočasni in brez dobrih idej? So občutki o njihovem delovanju dovolj natančni, da se smemo zanesti nanje in sklepati, kaj se dogaja v deželi? So naša življenja objektivno ujeta v status quo? Se torej kaj premika ali vse skupaj stoji na mestu?

Odgovor na zadnje vprašanje lahko zastavim z razmišljanjem o neki ideji in dogodku, ki sem ga že omenil uvodoma.

Ideja je tale.

Ljudje se pogosto zanašajo na svoja mnenja, kot jih imenujejo. Te dni so tako na primer objavili podatek, da eden od štirih Američanov še vedno ne verjame v podnebne spremembe.

Podatek pa v resnici oziroma v zadnji instanci sploh ni zanimiv. Pravzaprav sploh ni pomembno, kaj ljudje verjamejo ali česa ne verjamejo, ko govorimo o objektivni realnosti. Podnebne spremembe tako obstajajo, pa naj ljudje vanje verjamejo ali ne, saj jih lahko natančno izmerimo. Mnenja ljudi namreč ne vplivajo na objektivno realnost in so zanjo nepomembna. Zaradi  njihovih prepričanj na primer atom vodika ne bo nenadoma imel v jedru dveh protonov in Zemlja se ne bo obrnila v drugo smer samo zato, ker nekdo verjame, da se sedaj obrača v napačno smer.

Psihološko in sociološko je sicer zanimivo, zakaj se ljudje zanašajo na mnenja, medtem ko objektivno to ni zanimivo, kajti objektivno je pomembna zgolj resnica, ne pa doksa.

Včasih so mnenja nedolžna in človek ima pravico do njih, kot pravijo, spet drugič pa so kratko malo napačna in takrat je zadeva resnejša.

Realnost torej ne bo drugačna samo zato, ker ljudje nekaj verjamejo. Določene zadeve bodo tako še naprej enake ali zelo podobne. Tak je prvi delni odgovor na začetno vprašanje, zapisano v naslovu tega prispevka.

A zakaj se nekaj ne spreminja?

Na kratko lahko rečemo, da se ne spreminja, če ne obstaja sila, ki bi delovala nanj. Spremembe pa se lahko dogajajo tudi spontano in niso vse oblike stabilnosti take, da se ne morejo spremeniti. Seveda obstajajo tudi odpori pred spremembami, celo konstantni odpori, ki jih je treba premagovati, če hočemo, da se nekaj spremeni.

Dogodek, ki sem ga omenil, pa je tale. Povezan je z govorico telesa, ki je prav tako objektivna.

Kdor je spremljal pogovor med predsednikoma Putinom in Pahorjem, je zlahka opazil, kako se je vedel prvi.

Ko je govoril predsednik Pahor, je njegovo telo sporočalo, da: se očitno dolgočasi; da mu je popolnoma vseeno, o čem govori sogovorec; da mu gre po malem na živce, kar se dogaja, ker je mencal, udarjal z nogo ob tla, brezizrazno strmel predse, naveličano obračal glavo in očitno čakal, da bo mučnega dogodka preprosto konec in bo lahko odletel domov.

Zakaj je ta drobni objektivni dogodek pomemben?

Pomemben je, ker je gospod Pahor hotel ustvariti prav nasprotni vtis: da je dogodek silno pomemben; da govori o zadevah, ki bi jim moral pozorno prisluhniti vsakdo, ker verjame, da ima njegovo govorjenje veliko sporočilno vrednost in se bodo zaradi tega vsaj nekatere zadeve spremenile; da je Slovenija približno tako pomembna v svetu, kot je Rusija; da bo prav on povedal svetovnim politikom, kaj je treba narediti, da bo še naprej mir in da ne bo nobene vojne več.

Iz doslej zapisanega lahko sklepamo takole.

Nekatere zadeve se ne bodo spremenile samo zaradi dobrih želja, trdnih prepričanj, vere, mnenj ali potreb ljudi.

Zlasti pa se ne bo spremenilo tole.

Ne glede na število izjav mainstream ekonomistov, bankirjev ali politikov se objektine koordinate gospodarstev in s tem naših življenj ne bodo spremenile. Tudi če vsak dan zaklinjajo trajnostni razvoj in petkrat dnevno zatrdijo, da verjamejo v gospodarsko rast, se samo zaradi tega ne bo nič spremenilo. Prav tako ne bo pomagalo manipuliranje s podatki, kajti objektivni kazalci kažejo, da se kitajska rast upočasnjuje, medtem ko so Brazilija, Rusija in Južna Afrika, nekoč hitro rastoča gospodarstva, v recesiji. Ne bodo pomagali niti Krugmanovi nasveti vladam, ne bo pomagal helikopterski denar, ne bo pomagalo tiskanje novega denarja, ne bo pomagalo kvantitativno sproščanje, ne bodo pomagale negativne obresti, ne bo pomagalo spodbujanje državljanov, naj množično odhajajo v trgovine in trošijo do nezavesti, ne bo pomagalo sklicevanje na investitorje in priprošnje, naj končno že odprejo denarnice.

Na mestu je še drobna vzporednica. Če potisnete kocko sladkorja pri sobni temperatuti v kozarec z vodo, se bo v kartek času raztopila. To je spontan proces. Če pa bi hoteli atome, iz katerih je sladkor, vzeti iz vode in jih sestaviti nazaj v kocko sladkorja, bi nam to vzelo neverjetno veliko časa.  

Sklep? Objektivna realnost se za naše želje, domneve, mnenja in verovanja preprosto ne bo zmenila. Če zares hočemo spremembo, se bomo morali spremeniti sami, kajti realnost se ne bo. To pa v prvi vrsti pomeni, da bomo morali spremeniti nekatera nam tako ljuba mnenja o njej. Mnogo prelahko je namreč preprosto nekaj verjeti, ko pa v resnici ne veš, za kaj gre.