“Nam ni vseeno, ali bo vojna ali bo mir. Mi ne mislimo, da je vojna stvar zgodovinske logike. Mi verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo miselnost, da je vojna neizogibna. Mi sprejemamo odgovornost za mirno reševanje sporov, vseh sporov. Mi hočemo mir. Trajen mir. Zato smo se zbrali. Ker nam ni vseeno.” (Predsednik Pahor, Vršič, 30. 7. 2016)

V tem globoko razdeljenem svetu, kjer se ves čas gibljemo preko ali na robu konfliktov in celo vojne širših razsežnosti, so besede slovenskega predsednika resnično balzam za ušesa. Imajo še toliko večjo težo, saj so izrečene ob obisku ruskega predsednika Putina ob 100 letnici tragičnih dogodkov, ki jih je zaznamovala 1. svetovna vojna. Danes morda stojimo na pragu 3. svetovne vojne, a če, bog ne daj, izbruhne, potem čez 100 let ne bo nikogar, ki bi se spominjal njenih žrtev, kajti ta vojna je lahko jedrska, totalna.

A mogoče je zagotoviti mir in varnost, pravi predsednik Pahor: “To je mogoče. A uspelo nam bo samo pod pogojem, če vse svobodoljubno in vse svobodomiselno človeštvo združi moči. Gre za tako resen izziv, da moramo za njegovo reševanje preskočiti tudi največje ovire in razlike med nami. Dialog, dialog in dialog. To ni in ne bo lahko. Premagati bomo morali medsebojno nezaupanje in še marsikaj. Toda cilj je eksistencialen in namen je plemenit. Moramo iskati in iskati in najti način za zagotovitev trajnega miru in varnosti.”

Na žalost nimamo veliko časa, da najdemo pravi način za zagotovitev trajnega miru in varnosti, kajti konflikti in neenakost se hitro poglabljajo. Morda pa nam sploh ni več potrebno iskati, morda pa že imamo rešitve, le vzeti jih moramo iz zaprašenih polic in jih v z novim razumevanjem postaviti na dnevni red svetovnih zadev. Morda pa je pot k trajnemu miru in varnosti, da politiki na prvo mesto svojih prioritet (končno) postavijo 25. člen (glej Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation) Splošne deklaracije človekovih pravic, sprejete davnega leta 1948, ki se glasi:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Da bi lahko izpolnili te (ekonomske) človekove pravice, ki so edini resnični temelji “trajnega miru in varnosti”, bi veljalo iz zaprašenih polic potegniti še Brandtovo poročilo iz let 1980 in 1983, kjer so podani konkretni predlogi za reševanje globokih razlik v svetu. “Mar ne bi začeli s polaganjem temeljev za novo skupnost z razumnimi odnosi med vsemi ljudmi in državami ter izgradili svet, v katerem bi prevladale medsebojna delitev dobrin, pravičnost, svoboda in mir,” je leta 1983 poudaril izjemni nemški politik in Nobelov nagrajenec Willy Brandt (glej Brandt za 21. stoletje).

A vrnimo se v leto 2016 in k sporočilu predsednika Pahorja: “Za menoj stoji Ruska kapelica. Stoji sto let. Opozarja. Navdihuje. Kot bi hotela reči: mir je vedno mogoč, nikoli pa ni samoumeven. In ne sme ga poganjati samo strašen spomin na vojno, temveč čudovite sanje o srečni prihodnosti naših otrok. Vseh naših otrok, slovenskih, ruskih, vseh, brez razlik. Ne glede na narodnost, barvo kože ali versko prepričanje. 

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so in ste sto let skrbeli za kapelico. Na svoj, tudi zelo intimen način, prispevate k miru in prijateljstvu. Ne samo med slovenskim in ruskim narodom, temveč med narodi vsega sveta. Ruska kapelica pod Vršičem je neprecenljiv majhen prispevek k veliki ideji miru in prijateljstva. 

Od tod pozdravljamo cel svet. Naj živi v miru in prijateljstvu.”

Morda tem Pahorjevim mislim dodajmo še eno - blaginjo. A to je izrekel kar ruski predsednik Vladimir Putin, prav tako pod Vršičem: “Ta cesta, ta kapelica je postala simbol prijateljstva ruskega in slovenskega naroda, simbol naše skupne težnje po miru, blaginji in razvoju.” (Kaj sta pri Ruski kapelici povedala Vladimir Putin in Borut Pahor) 

Brez blaginje vseh ljudi ni mogoče živeti niti v miru in prijateljstvu niti zagotoviti globalne varnosti. Zato je prva naloga politike in drugih področij človeške družbe zagotoviti blaginjo za vse ljudi na planetu. Sporočilo izpod Vršiča bi se torej glasilo:

Od tod pozdravljamo cel svet. Naj živi v miru, prijateljstvu in blaginji.