Tako je izjavila neka gospa na televiziji; zdelo se je, da je ekspert, zato so jo tudi povprašali za mnenje. In potem je dodala: to je povsem normalno. Poglejmo, če njeno izjavljanje prestane resen razmislek, in skušajmo povedati, zakaj je lahko tako izjavljanje v medijih pomembno.

Problema se lahko lotimo na dva načina: sociološkega in psihološkega. Najprej se lotimo prvega.

Da bi publika kaj pričakovala, mora najprej obstajati. Če ne obstaja, ne more ničesar pričakovati. Nekaj, kar ne obstaja, namreč ne more imeti intence ali namere, kakršna je na primer želja. In kaj je publika?

Publika je prej ali slej začasno mnoštvo ljudi. Je množica različnih ljudi. Ali ima taka množica lahko eno željo, ki je vedno nekaj novega?

Občinstvo ali publika ne more imeti želje, saj jo ima lahko le posameznik. Lahko mu sicer pripišemo željo, vendar je to isto, kot če pripišemo drevesu potrebo po rasti. Poleg tega publika ne obstaja drugače kot v imaginariju. Rečemo, da obstaja, vendar to ne pomeni, da obstaja kot nekaj, kar lahko objektivno in v celoti opišemo kot objekt, ki je sklenjen sam v sebi, zaprt in dokončen.

Pa vendar se z zapisanim ne bi povsem strinjala vsaj Mussolini in Hitler, ki sta verjela, da množica in celo ljudstvo zares obstajata kot objekt tam zunaj, ki nekaj hoče. Oba sta tako verjela, da ljudstvo tam zunaj pričakuje red, disciplino, estetiko, močnega voditelja, ki ve, kaj hoče. Posledice njunega verovanja so kajpak znane.

Poudariti pa velja zlasti tole. Imaginarno občinstvo, začasno mnoštvo različnih ljudi z domnevno inertno željo po vedno novem ne tvori političnega subjekta. Ponazorimo ga s podobo velikanskih odprtih ust, v katere se vsipa novo.

Takemu občinstvu, ki ni politični subjekt, primanjkuje tega, kar imenuje Judith Butler a process of self-making. Občinstvo torej obstaja le na način imaginarnega inertnega telesa, ki domnevno nekaj želi, to nekaj pa so novosti, za katere naj nekdo poskrbi, da bi zadovoljil njegovo željo.

Očitno je, da občinstvo, tako kot ljudstvo, v tem primeru potrebuje močnega voditelja, ki ve, kaj želi.

Ugotovili smo torej, da publika ne obstaja kot zaokrožena skupina ljudi, ki bi jo lahko opisali na pozitivističen način. Obstaja kot domneva v imaginarnem svetu, na katero se sklicujejo na primer lastniki medijev in uredniki. Sklicujejo se, da bi imeli alibi za urejanje lastnih medijev in za kopičenje profitov. 

Naj nadaljujem z razmislekom. Zakaj bi bilo normalno, da bi si publika želela vsak dan kaj novega?

V kapitalizmu nenehno nastaja novo, ker je kapitalizem kot sistem tako narejen, da ves čas generira novo, ker je to preprosto v njegovi naravi. V tem spoznanju ni ničesar novega. Tudi v prihodnosti ne bo nič drugače. Nenehno bodo nastajale nove dobrine in ves čas bo prihajalo na globalne trge novo blago.

Ni pa nobene nujnosti, da je to, kar je sicer novo, tudi dobro. Prav nasprotno je res: obstaja množica stvari, ki so nove, niso pa tudi dobre ali celo boljše od starih. Mnoge so zgolj nezanimive, dolgočasne, nekatere pa so celo neumne in nevarne.

Podobno lahko rečemo za ljudi. Sledi malo psihologije.

Kognitivna psihologija nas uči, da obstajata vsaj dva zanimiva mehanizma, ki nam pomagata razumeti, kako ljudje usvajajo znanje, kako se učijo in kako kognitivno napredujejo.

Prvi mehanizem je tale. Znanje, ki ga ljudje že imajo, podpira nadaljnje učenje; znanje zato lahko nadgrajujemo, kar je dobra novica. To pa med drugim pomeni, da lahko vgrajene napačne ideje podpirajo nove napačne ideje. Ni torej nujno, da učenci napredujejo v znanju, ko ga povečujejo, saj se lahko zgodi, da obenem povečujejo tudi neznanje, vgrajeno v znanje, za katerega preprosto ne vedo, da je neznanje.

Lahko se torej dogaja, da učenci povečujejo znanje in ga nadgrajujejo, vendar ne napredujejo v odnosu do resnice. Prav zato je pomembno izobraževanje z resnico in zanjo, ne le izobraževanje za večje količine znanja ali vedno novih informacij.

Druga značilnost človeškega kognitivnega delovanja pa je tale. Ljudje smo nagnjeni k razmišljanju, ki ga podpira načelo ugodja, zato včasih rečemo, da je sprejeto znanje dovolj dobro. To preprosto pomeni, da smo prepričani, da je za nas dovolj in da nam ni treba razmišljati še naprej.

Mussolini in Hitler sta zato zadovoljna. Z močno roko samozavestno skrbita za želje ljdustva, saj vesta, kakšne so in kako jih zadovoljevati. Ljudstvu pri tem ne ostaja drugega, kot da odpre lačna usta in dobi, kar želi. Vsak dan seveda kaj novega, saj se tako tudi spodobi.

Znanje je pomembno le, če podpira orisano logiko delovanja ljudstva ali publike. Toda kaj znanje sploh je?

Lahko rečemo, da je znanje množica idej, konceptov, tudi informacij in podatkov, vsekakor pa odnosov in razumevanja odnosov med njimi,  zato lahko uporabljamo sheme in druge formate, s katerimi ponazarjamo znanje, ki je vselej v odnosu do resnice, tudi če njegovi zastopniki tega ne vedo.

Kaj lahko sklenemo?

Ugotovimo lahko, da v naslovu zapisana izjava ni nič drugega kot puhlica, vsakdanji kliše, ki naj bi bil na videz zanimiv, vendar ni.

Ob tem velja dodati tole.

Obstaja razlika med znanjem, ki ga imajo različni ljudje. Razlika ni zgolj kvantitativna, količinska, zato ne moremo reči, da imajo ljudje, ki si zapomnijo več podatkov, več znanja in da so inteligentnejši. Velja nekaj drugega.

Obstaja kakovostna razlika v znanju med eksperti in ljudmi, za katere ne moremo reči, da so eksperti. V čem je razlika in zakaj je pomembna?

Razlika je v tem, da je znanje ekspertov kakovostno drugačno od znanja drugih ljudi v strukturi znanja oziroma vednosti. Ali po domače: ekspertno znanje nastaja skozi kritično avtorefleksijo, ki ekspertom omogoča, da sproti popravljajo zmotne ali napačne ideje, medtem ko znanje neekspertov ne nastaja na enak način, zato je v njem več ali manj napačnih in za lase privlečenih idej, ki praviloma ne postanejo predmet kritične avtorefleksije in vztrajajo.

Poleg tega nas kognitivna znanost uči, da je ekspertno znanje globinsko, medtem ko je neekspertno površinsko, kar pomeni, da se njegovi nosilci osredotočajo na površinske podobnosti, ne prodirajo pa v globine in se ne lotevajo kritične avtorefleksije.

Zakaj je vse to pomembno?

Pomembno je, ker nas taista kognitivna znanost uči, da znanje, ki ga ljudje usvojijo, praviloma traja neverjetno dolgo časa. Naučenega se torej ljudje držijo do pozne starosti in upadi so praviloma zelo majhni. To ne velja za informacije in podatke, seveda.

Tako kot traja znanje, pa traja tudi neznanje. Številni ljudje na primer vse življenje verjamejo, da uporabljajo zgolj 10 % možganov, da se ob polni luni poveča število zločinskih dejanj in prometnih nesreč, da je poleti bolj vroče kakor pozimi, ker je Zemlja takrat bližje peči oziroma Soncu, da so ženske bolj čustvene kakor moški, da so belci inteligentnejši od temnopoltih ljudi, da so muslimani navarni in da se plodijo kot zajci, da bi nas preplavili, da so geji in lezbijke izrodki narave in da bi jih bilo treba zdraviti, če že ne kar postreliti in spraviti z obličja Zemlje.

Poleg vsega imajo danes ljudje na voljo veliko virov znanja, ki so nezanesljivi: časopisi, medmrežje, romani, filmi. Količina neznanja ali za lase privlečenih idej se zato lahko tudi povečuje. Seveda ne smemo pozabiti dodati, da dobijo ponavljane trditve počasi status resnice, čeprav so zgrešene ali celo povsem napačne. Takega ponavljanja je v realnosti izjemno veliko.

Ljudem se tudi dogaja, da sprejemajo informacije, dejstva in podatke, znanje in celo vednost, ne da bi se potrudili in razmislili, ali je vse sprejeto res ali ni. Prihranijo nekaj časa in energije, to pa je na žalost pomemben dejavnik v njihovem življenju.

V kapitalizmu publika torej res lahko dobi vsak dan kaj novega, toda novo ni vselej dobro že samo zato, ker je pač novo. Včasih si človek zato prav zaželi manj novega in več kritičnega razmisleka o obstoječem.