{facebook http://za-misli.si/images/zms2.png}

Kje sploh začeti? Recimo, da v letu 2016. Ankara, Istanbul, Bruselj, Orlando, Nica, München, Rouen. Seveda pišem o terorizmu v Zahodnem svetu in v njegovi okolici. Vročih točk terorizma, držav kot so Afganistan, Irak in Sirija, kjer je to dobesedno vsakdanji pojav, tukaj ne bom niti omenjal.  Kaj se dogaja? Mislim, da se dogaja to, da se je ta svet končno začel zelo vidno podirati in pokati po šivih. Pred kakimi desetimi dnevi je francoski prvi minister Manuel Valls po napadu v Nici rekel, da je terorizem zdaj način življenja. Tako je v Franciji, v državi prvega sveta in nekdanji kolonialni sili. V Nemčiji se govori o krvavem tednu, po »zgolj« treh različnih napadih, ki že vidno spreminjajo tamkajšnji odnos do priseljencev, kmalu pa se bodo najverjetneje začele spreminjati tudi konkretne politike na tem področju. Tako je v Nemčiji, državi prvega sveta in nekdanji totalitarni supersili, ki je še pred kratkim imela menda nekakšne občutke krivde zaradi svoje preteklosti, a zdaj jih ima vse manj.

Stvari so šle predaleč. Preveč je prekernosti, preveč je brezposelnosti, preveč je brezperspektivnosti, preveč je neenakosti, diskriminacije in socialnega izključevanja. Začelo je vreti med določenimi skupinami prebivalstva, konkretno med nekaterimi islamskimi skrajneži in med desničarskimi skrajneži, a se ne bo ustavilo pri njih, ker v tem majavem prekernem svetu zdaj živimo vsi. To je svet kapitalske permisivnosti, ki večino ljudi izključuje in kulturno-identitetne permisivnosti, ki večino ljudi le navidezno vključuje. Zraven lahko dodamo še katastrofalno imperialistično zahodno zunanjo politiko, ki uničuje cele narode na Bližnjem vzhodu in v njegovi okolici, pa bomo sestavine v tej gnili juhi že kar dobro videli.

Kakšna je razlika med t.i. skrajneži in večino drugih ljudi? Razlika ni zgolj v tem, da večina ljudi živi dobro, skrajneži pa slabo. Razlika je predvsem v tem, da imajo skrajneži o tem svetu nekatere zelo močne, strastne ideje, večina ljudi jih pa nima. Poglejmo si naprimer tega »norega« Trumpovega podpornika, ki na ves glas zmerja Mehičane, ki so nekaj metrov stran od njega. Zgleda dovolj jezen, da bi jih lahko tudi postrelil. Pogled na take ljudi me res žalosti. Ne mislim, da je tak človek preprosto idiot, ki ga je treba ignorirati. Veliko huje je. Gre za to, da so posledice nekaterih dolgo trajajočih in zelo škodljivih družbenih procesov, končno tu. To sta vsaj dva velika procesa: kulturno siromašenje moških in pa ekonomsko siromašenje večine prebivalstva.

Poglejmo nekatere številke, ki jih je že omenil dr. Dušan Rutar v prejšnjem članku z naslovom »Ubijanje brez razloga?«. Celo v ameriški reviji Fortune, namenjeni premožnemu bralstvu, je bil pred parimi tedni objavljen članek z naslovom »Smrt srednjega razreda je hujša kot se zdi«. V 25 najrazvitejših gospodarstvih (presenečenje: Slovenije ni med njimi) sta v obdobju od leta 1993-2005 samo 2% vseh gospodinjstev v teh državah zabeležila upad prihodkov. Gre za upad prihodkov, ne za stagnacijo, ki je še veliko širši pojav. Po letu 2005 do leta 2014 je odstotek gospodinjstev, ki so jim prihodki upadli v teh istih državah, dosegel vrtoglavih 70%. V konkretnih številkah to pomeni, da je pojav upadanja prihodkov v prvem obdobju med leti 1993-2005 prizadel manj kot 10 milijonov ljudi v teh najrazvitejših gospodarstvih, v obdobju po letu 2005 pa je prizadel med 540 do 580 milijonov ljudi. Tudi ob upoštevanju naraščanja prebivalstva v najrazvitejših gospodarstvih, so te številke gromozanske.

Zraven moramo prišteti še naraščanje dolgotrajne brezposelnosti, ter silovito slabšanje kvalitete delovnih razmerij, torej povečevanje prekernosti. Glede kulturnega siromašenja moških, ki ga ni možno takole meriti, pa naj si vsak »misli svoje«. Koliko kaj veljamo, koliko napredka in pozitivnih sprememb sploh vidimo v svojih zasebnih življenjih, itn… To je pomembo tudi zato, ker so izvajalci nasilja najpogosteje moški. Mene ne preseneča, da poteka vse bolj nasilen obrat k nacionalizmu, k religiji, ali pa obrat k težko doumljivemu nasilju, ki nima opore ne v enem, ne v drugem. Najbolj grozno od vsega pa je, da se ta dva pojava islamskega, ali pa kakega drugega terorizma in desničarskega nacionalističnega norenja, medsebojno podpirata. Velika možnost je, da bolj, ko bo pogost en pojav, bolj pogost bo tudi drugi.

Nekateri napadi, ki so se zadnje mesece zgodili v Evropi so bolj impulzivni, ter omejeni na posameznike in jih je seveda težje razumeti. Potekajo pa tudi dobro načrtovani napadi. Glede bolj organiziranih napadov lahko od Zahodnih politikov kar pogosto slišimo, da »naši sovražniki mislijo, da smo šibki«. Narobe, »naši sovražniki« (s tem mislijo predvsem na Islamsko državo) ne mislijo, da smo šibki, saj znajo šteti evre in dolarje, ki se porabljajo za t.i. nacionalno obrambo. Mislijo in celo vedo nekaj drugega. Vedo, da smo predvidljivi.

Islamska država ve, da Zahodni politiki vedo, da so njihovi pravi sovražniki lastna ljudstva, ki se jih najbolj bojijo od vsega. Vedo pa tudi to, da so Zahodni politiki pod kožo krvavi, oziroma so kar barbarski in da se bodo redki uprli skušnjavi manjšana pravic in svoboščin svojim državljanom v imenu varnosti. Torej bodo manjšali in uničevali tenko plast še obstoječe liberalne kulture, ki nas ščiti pred njimi in tudi pred medsebojnim nasiljem in preganjanjem. To delo bodo Zahodni oblastniki opravili kar namesto Islamske države in skušali doseči, da bo vsakdanje življenje še manj raznoliko, bolj prestrašeno, manj svobodno in še bolj osiromašeno kot je. Še posebej slabo bo šlo na Zahodu živečim muslimanskim manjšinam, kar je močno v interesu Islamske države. Vse skupaj je res predvidljivo kot plima in oseka.

Seveda nas bodo oblastniki tudi »varovali«. Ameriški režiser Oliver Stone, ki je že končal s snemanjem filma o najbolj slavnem žvižgaču Edwardu Snowdnu in ki gotovo kaj ve o sodobnem vohunjenju, je priljubljeno računalniško igro Pokémon Go imenoval za šolski primer »totalitarnega nadzorniškega kapitalizma«. To je družbeni sistem kjer so hkrati zadovoljne tako mega bogate korporacije, kot vse bolj totalitarni oblastniki. Oboji imajo od neomejenega dostopa do podatkov, ki jih dnevno zbirajo o nas že zdaj zelo, zelo velike koristi. Ene zanima predvsem kaj kupujemo, druge kaj mislimo.

»Varovali« nas bodo tako, da nas bodo pošiljali iskati Pokémone preko česar bodo imeli lahek dostop do naše celotne zgodovine internetnega brskanja, ter seveda do naše lokacije, navad, skratka o nas bodo vedeli vse kar se v današnjem digitalnem svetu o človeku da vedeti. Ko bodo oblastniki presodili, da je čas pravi, pa bodo vse to tako ali drugače v imenu varnosti uporabili proti nam, pravzaprav že uporabljajo. Ob hkratni dolgi gospodarski depresiji in povečevanju števila terorističnih napadov, lahko praktično dnevno spremljamo kako je meja, ki so se jih politiki še včeraj držali, vse manj.

Pri dejanskem povečevanju varnosti in manjšanju terorizma pa nič od tega ne bo niti malo pomagalo. Prvo kot prvo organizirane teroristične mreže niso tako klavrno zabite, da bodo lovile Pokémone in uporabljale Googlov, ali pa katerikoli drug brskalnik. Pod drugo točko pa velja dodati to, da vsesplošno slabih, pravzaprav obupnih pogojev pod katerimi vse to nasilje nastaja, politiki najverjetneje ne bodo poskušali spremeniti, kajti številnim med njimi, še posebej desnim, takšne razmere dokazano koristijo.

Če je vsaj ena stvar, ki jo lahko naredimo, je to, da novih jastrebov, ki bodo tako ali drugače poleteli iz vsega tega dogajanja, na noben način ne podpremo. Ker imajo samo en interes, to je da nas strašijo, nam zlahka vladajo, nam vsestransko nižajo že tako nizke standarde življenja in nas z oblastjo, ki jo držijo v rokah vse bolj ogrožajo. Pravo ukvarjanje z varnostjo bi že zdavnaj moralo postati ukvarjanje s socialno in ekonomsko varnostjo vseh ljudi. Morali ju bomo povečati, ne glede na stroške, ki jih to prinaša kapitalizmu, ki nas v imenu nižanja stroškov pravzaprav izpostavlja tem nevarnostim.