{facebook http://za-misli.si/images/zms2.png}

Politični cirkus imenovan Republikanska nacionalna konvencija je že mimo. Seveda sledi še Demokratski cirkus z istim imenom. Ameriška Republikanska stranka, med drugim imenovana tudi najbolj nevarna organizacija v zgodovini človeštva, je pokazala iz kakšnega testa je. 6-urnega posnetka konvencije si nisem ogledal v celoti, a si ga niti ni treba, saj gledalec lahko hitro najde rdečo nit dogodka, ki je Strah. Potekalo je eno samo primitivno strašenje gledalcev in volilcev s terorizmom, kriminalom, z oportunistično opredeljeno ameriško dekadenco in z bavbavi, ki lahko udarijo kadarkoli in od vsepovsod[1]. Torej strašenje z zadevami, ki jih ta stranka v glavnem sama ustvarja. Nič čudnega, da se je sloganu, da naj bo Amerika velika in močna, pridružil še slogan, da naj bo varna. Potem pa je na oder prišla »naša« Melania Trump in nas je lahko vznemirila in tudi prestrašila na malce drugačen način.

Po 20 letih življenja, ki ga je do zdaj preživela v ZDA in po 10 letih ameriškega državljanstva lahko nekoga, ki jo prvič sliši prav osupne s svojo slovansko polomljeno angleščino. S tem, da dobesedno vsak peti stavek vsebuje kako slovnično napako, npr. uporabo množine, ko bi bila pravilna uporaba ednine, napačna uporaba časov, glagolov, itd… Vsebina je seveda še eno poglavje zase. Zdaj že ptiči čivkajo, da je bil njen 15-minutni govor na konvenciji v glavnem prepisan iz govora sedanje prve dame Michelle Obama iz leta 2008. Govor je bil že v izvirniku poln floskul o uresničevanju sanj in neizkoriščenih priložnostih, Amerika je pa danes po 8 letih samo še bolj neenaka in nesrečna kot je bila takrat. Američani pa v glavnem nič, ploskajo in te Melanijine neumnosti sprejemajo, v najboljšem primeru se jim humoristično rogajo.

Potem sem si ogledal še par njenih intervjujev in mislim, da sem ugotovil, da prav taka kot je, Donaldu Trumpu pri potegovanju za predsedniški položaj v bistvu bolj pomaga kot pa škodi. Ok, seveda za svoja leta izgleda še zelo privlačno. Pri zapravljanju za naravne in malo manj naravne lepotne posege je zanjo meja samo modro nebo, pa še delati ji ni treba za preživetje, če sploh. To vsekakor pomaga. A gre bolj za to kako so ameriške volitve narejene. Narejene so tako, da niti do volitev, niti do inavguracije novega predsednika v bistvu ne veš za kaj točno se sploh zavzema. To morda zveš šele po prvih 100 dneh vladanja in vidiš kaj je pravzaprav prišlo v tisto Belo hišo.

Donald Trump se predstavlja, enako kot njegov predhodnik, kot nekaj novega, kot nekarierni politik, kot sposoben poslovnež, na nek način kot nepopisan list. Zraven takega kandidata je migrantska spremljevalka idealna, kajti tudi ona deluje kot nekakšen nepopisan, ali pa manj popisan list. Ne vemo kaj točno bi Trump na raznolikih področjih sploh naredil kot predsednik, ampak itak je vseeno, ker so ljudje tako obupani in siti kariernih politikov, da so pripravljeni podpirati tako nepopisano in vsaj navidez drugačno dvojico. Površinske lastnosti in površinske razlike spet z lahkoto zmagujejo nad vsebino. Tako kot je pred 8 leti v tekmi za isti položaj zmagovala temna koža.

Najboljše pa vse skupaj zgleda takat, ko Melanio novinarji vprašajo zakaj naj bi bil njen mož Donald Trump naslednji predsednik ZDA. V slovansko okorni angleščini lahko potem poslušamo prazne floskule o tem, da je Donald a dealmaker, da ima veliko srce, da je neverjeten pogajalec, komunikator, da vidi kaj bi Amerika lahko bila, da je edini, ki lahko to državo popelje na višjo raven. Spet, vsebina je precej nepomembna, a Melania to pove z nekim posebnim žarom. S »priseljenskim žarom«, resno, to je prava dodana vrednost kot bomo videli. ZDA so danes država kjer predvsem njeni starejši prebivalci vidijo in na svoji koži čutijo njen dolgo trajajoči zaton. Trumpova kampanja pa poteka v imenu vračanja nekdanje veličine. In nihče ni večji vernik v veličino neke države kot pa priseljenec ali pa priseljenka, ki je v njej tudi »uspela«. Ni boljše reklame kot je prav ta. Melanijin žar v očeh in njena naivnost, ko govori o Donaldovem potencialu za rešitev Amerike, je neprecenljiva.

Naivnost, neizkušenost, slaba izgovorjava in (vsaj pred kamerami) slab besedni zaklad in ponavljanje enih in istih besed, kar ju z Donaldom druži, vse te pomanjkljivosti začnejo delovati kot prednosti. Seveda samo, če spremljevalci verjamejo v prvotno sporočilo kampanje, oziroma cirkusa. Treba je verjeti v preprosto vračanje veličine svoji domovini in to zgolj preko govorjenja o njeni veličini. Če temu ne verjamemo, če ne verjamemo, da so stvari tako preproste in veliki problemi tako enostavno rešljivi, potem smo v glavnem na varnem. Za temi besedami, ki jih oba ponavljata in, ki jih ponavlja ves Republikanski cirkus, ni v glavnem nič.

Vzemimo samo t.i. ustvarjanje delovnih mest. V globaliziranem svetu že več kot 35 let delovna mesta potujejo v eno smer, od Zahoda proti Vzhodu in nikomur še ni uspelo tega obrniti. Da bi takšno dogajanje nekdo zares spremenil, bi moral nadzorovati velik del kapitalskih investicij, kar je v neoliberalnem svetu absolutno prepovedano. Potem preostane samo še nekakšen velik državni načrt vlaganja davkoplačevalskih sredstev za dosego teh ciljev. A namesto tega so volilci deležni Trumpovega trapanja o trdi pogajalski roki s kitajsko vlado in o samovoljnem manjšanju trgovinskega primanjkljaja, kar je, če je to sploh izvedljivo, veliko premalo za nastanek novih delovnih mest. To je samo majhen ščepec realizma, ki ga lahko posujemo po Trumpovi kampanji in iluzije se že začno razjedati. Kaj bo z vsem skupaj, če bo dejansko zmagal, lahko samo slutimo. Lepa Slovenka mu takrat ne bo mogla pomagati, tudi če bo zvenela kot, da je angleščina njen materni jezik.