Vsakdanje življenje je že nekaj časa tako, da se tako rekoč samo od sebe zastavlja in ponuja v premislek zahtevno, kompleksno vprašanje, kaj generira zlo, o katerem poročajo mediji dobesedno vsak dan, pa naj gre za: lopovske politike, ki kradejo in goljufajo državljane, jim sipljejo pesek v oči in jih zavajajo z neoliberalnim novorekom; pohlepne kapitaliste, ki brez kančka slabe vesti izkoriščajo delavce, kolikor se le da; v Boga verujoče teroriste, ki se razstreljujejo po ulicah in trgih sveta, se zaletavajo s tovornjaki v množice in streljajo vsevprek; ali poskuse državnih udarov, med katerimi je tudi skorajšnji poskus puča v Turčiji. Kaj torej generira to prekleto zlo? Zakaj se zdi, da ga ni mogoče ustaviti, da smo pred njim povsem nemočni in zakaj ga je tako veliko? Je to res začetek konca civilizacije, ki jo morda opazujejo pripadniki kake druge veliko naprednejše civilizacije in poznavalsko zmajujejo z glavami, zavedajoč se, da je etika človekovih pravic zgolj laissez-faire liberalizem, ki terja od ljudi popolno pasivnost?

Začetno razmišljanje o teh temah nam, morda nekoliko naivno, presenetljivo in na prvi pogled neprepričljivo, ponujajo odgovori nekaterih slovenskih turistov, ki te dni odhajajo v Turčijo. Dejansko predstavljajo dobro odskočno desko, saj nastajajo znotraj dveh občih koordinat zdajšnjega empiričnega sveta, ki se jih najbrž niti dobro ne zavedajo.

Prva koordinata. Zastopa jo odgovor na vprašanje, ali se turisti kaj bojijo dogodkov v Turčiji, ali jih je kaj strah, ker potujejo z letalom, ki ga lahko kadarkoli in kjerkoli razstrelijo teroristi. Odgovori, da se ne bojijo prav ničesar, češ da gredo na plaže, kjer ne potekajo boji, kjer ne vozijo tanki in kjer ne padajo bombe, da je vse pod nadzorom, da je vse normalno in da je vse tako, kot je bilo vselej, so zanesljivo znamenje neustavljive težnje sodobnega v hedonizem potopljenega potrošnika, da se preprosto ne pusti motiti v svojem udobju.

Sila je tako močna, da ljudje celo uničujoče dogodke, ki se vrstijo pred njihovimi osuplimi očmi, dogodke, med katere sodijo tudi bombni napadi, spontano najprej razumejo kot filmske. Kot fiktivne torej. Dogodki iz vsakdanjega življenja se jim samodejno prikazujejo kot neresnični, nerealni, fiktivni, virtualni, kot nekaj torej, česar preprosto ni treba jemati resno, s čimer se dobesedno nima smisla ukvarjati, o čemer se kratko malo ne razmišlja.

V svetu simulacij in simulakrov, kot bi dejal Baudrillard, je tako vedenje pričakovano in povsem normalno.

Padanje bomb in umiranje ljudi pod streli avtomatskega orožja ali kolesi tovornjakov so v orisani perspektivi zgolj trivialna dejstva, primerljiva z dejstvi, da so na nebu občasno oblaki, da poleti vsake kvatre pade kaj dežja, da za sredo vsak teden pride četrtek in da je dva krat dva štiri.

Zaradi takih dejstev si ljudje ne pustijo vzeti pravice, da gredo na počitnice, na plažo, da dinamično ali aktivno počivajo v državi, kjer so ravnokar hoteli ubiti predsednika, ki ga imajo svetovni politiki, pa ne samo oni, upravičeno za samodržca, ker to tudi zares je, in je pod streli padlo nekaj sto ljudi.

Ubijanje ljudi jih ne vznemirja, pa če se dogaja nekaj metrov od njih. Sodobni potrošnik je namreč dobesedno bitje, ki hoče uživati za vsako ceno, prepričano, da ima absolutno pravico do uživanja in svojega mnenja o njem, ki je preprosto nevprašljivo. Zanj preprosto ni pomembno, ali okoli njega ljudje umirajo, še manj je pomembno, zakaj umirajo. Terorizem je na primer zgolj eksotična nadloga, ki je vselej tam nekje, nikoli pa ga ni tukaj.

Ko bo končno tudi tukaj, bo kajpak povsem drugače. Podobno velja za globalne podnebne spremembe, ki jih številni ljudje še vedno, na podoben način, kot je opisan zgoraj, razumejo kot zaroto ali kot učinek prebujne domišljije znanstvenikov.

Živimo torej v svetu, v katerem niti znanstvene trditve, podprte z neštetimi dokazi in eksperimenti, niti empirična dejstva v obliki bombnih napadov ne štejejo kaj več kot nadležen komar, ki nam v poletni noči, ko hočemo počivati po napornem ležanju na plaži, brenči okoli glave.

V bližnji prihodnosti pa bo bistveno drugače, kot rečeno. Drugače bo zato, ker se pred zlom ne bo več mogoče varovati z bodečo ali rezalno žico. Pred njim se pravzaprav ne bo mogoče zavarovati na noben znan način.

Druga koordinata. Predstavlja jo to, kar imenuje Lacan Realno. To si najlaže predočimo kot nekaj nemogočega. Z njim je povezana tako velika groza, da je zanjo Freud skoval poseben izraz, ki ga sicer ni v nemškem jeziku: das Unheimliche.

Ne govorimo o groznih rečeh, med katere sodi na primer teroristično dejanje, pokol v Nici, ki se je zgodil te dni, ali poskus državnega udara, ampak govorimo o sami grozljivosti. Ali si lahko predstavljate, da se soočite z samo grozljivostjo?

Seveda si ne morete. Nihče si ne more. Prav v tem je težava.

Ali pa težave sploh ni, kajti zapisani odgovori slovenskih turistov dobro zastopajo vedenje ljudi, ki se z vsemi močmi branijo pred Realnim kot nemogočim. Pred njim se je tudi treba braniti, saj sicer življenje ni mogoče, nima nobenega smisla in pomena.

Realno mora biti nemogoče in mora biti vselej tam zunaj. Biti mora nekaj nemogočega, nekaj, pred čimer smo zavarovani s simbolnimi svetovi. Problem kajpak nastane, ko Realno ni več tam zunaj, ko je nenadoma tu, ko vdre v simbolne svetove in jih fragmentira, razsuje in zdrobi v sončni prah. To pomeni, da postaja samo življenje vse bolj noro in nemogoče.

Ko postaja življenje vse bolj nemogoče, se vse pogosteje dogaja nekaj, kar je povsem brez smisla. Vrstijo se dogodki, ki jih kratko malo ni mogoče misliti, kaj šele pojasniti. Ljudje zato ne vedo, kaj se dogaja, dogajajo pa se strašljive zadeve, ki jih enostavno ni mogoče umestiti v noben znan predalček, v nobeno kategorijo, v nobeno rubriko.

Ko vse večjega števila dogodkov ne moremo pojasniti, se samo še branimo pred njimi in upamo, da bodo kar čez noč nekako ugasnili, se oddaljili, da jih naslednje jutro preprosto ne bo več.

Ljudje, zlasti depresivni, zelo dobro poznajo občutek, da naslednje jutro ni nič bolje, pa če si še tako želijo, da bi bilo. Ko se zjutraj zbudijo, je nov dan enako siv, temen, nesmiseln in brez pomena, kot je bil prejšnji.  

To se nam dogaja, pa če tisočkrat rečemo, da nas ne briga, da gremo na plažo, kjer bomo uživali, da je življenje lepo, polno srečnih trenutkov, prijaznih dogodkov in vsega drugega, da je torej vse pod nadzorom. Uživali namreč ne bomo ali pa bo zadovoljstvo, saj govorimo o njem, res postalo Užitek. Nekaj nemogočega torej.