Policisti so te dni obvestili javnost, da je oče zabodel sina do smrti. Cinik bi pripomnil, da se je v srečni družini, ki jo tvorijo ženska, moški in otrok, zgodil še en nepotreben umor, vendar cinizem ni na mestu. Bolj je na mestu nekaj drugega. Ugotovitev, da živijo ljudje, ki gotovo niso srečni, pa naj živijo v pravih družinah ali kakorkoli drugače. Oče tako ni zabodel sina, ker bi bil srečen, saj srečni ljudje česa takega nikoli ne storijo. Sofistika nam ne pomaga pojasniti, zakaj so ljudje nesrečni, zato se je dobro še enkrat spomniti Sokrata, ki je dejal, da potrebuje človek določeno mero brezbrižnosti in celo nevednosti. Zveni nenavadno, vendar je preprosto: izobraženi ljudje ne marajo za sofistiko, kar pomeni, da ne vedo, kar vedo sofisti. Zagovarjati nameravam določeno obliko ne-vednosti, brezbrižnosti in ignorance.

Živijo torej nesrečni ljudje. In obstajati morajo razlogi oziroma vzroki za njihovo nesrečo, ki niso zgolj predmet individualistične psihologije. Pojdimo po vrsti.

Veliko posameznikov zaslepi empirično dejstvo, da so se ljudje v 20. stoletju v glavnem preoblikovali iz kmetov v urbane prebivalce. To razumejo kot napredek, saj imajo ljudje danes več dobrin v rokah, kot so jih imeli njihovi dedki in babice. Obenem pa ne razumejo, zakaj se je tak napredek sploh zgodil.

Zgodil se je namreč zaradi globalnega gibanja kapitala oziroma njegove imperialistične narave, ne zaradi inteligence ljudi, njihove dobrosrčnosti ali skrbi za skupno dobro. Kapital namreč potrebuje ves planet, da se širi in akumulira. Seveda imajo številni ljudje od tega otipljive koristi, toda prav tako je res, da polovica svetovnega prebivalstva še vedno nima v rokah nobenega kapitala, obenem pa ni videti, da bi ga v dogledni prihodnosti kljub neoliberalističnemu žargonu, da vse raste, lahko dobila.

Dramatična sprememba v človeški zgodovini je torej rezultat neosebnega kopičenja kapitala, ki je imperialistične narave, kot rečeno, in predstavlja neizmerno izkoriščanje milijonov in milijonov delavcev po vsem svetu. O komunizmu pa v teh krajih še vedno trdovratno molčijo. Naj zato še enkrat povem, kaj je komunizem.

Komunizem je najprej ideja. O njej lahko razmišljamo, saj smo simbolna bitja. Pomeni skupno življenje ljudi. To je tako rekoč truizem. Pa vendar je treba razmišljati še naprej.

Bilo bi absurdno, če ne bi verjeli, da lahko preživimo samo skupaj. A kaj pomeni biti skupaj?

Kdo bi rekel, da ljudje tako ali tako živimo skupaj, saj ne živi vsakdo na svojem planetu. Tudi to je trivialno res.

A vreča krompirjev še ne pomeni skupnega življenja. Vreča krompirjev je pač zgolj vreča posameznih krompirjev, ki razen debilnega dejstva, da so v isti vreči, nimajo ničesar drug z drugim.

Ko govorimo o skupnem življenju, o komunizmu torej, mislimo na nekaj zelo natančnega. Alain Badiou pravi o tem tole.

Med ljudmi se lahko širi zlo ali dobro; v vreči krompirja se ne more. Zadeve sedaj niso več tako zelo preproste. Skupno življenje ljudi je zavezano dobremu. Toda zadeva ni preprosta, kot rečeno.

Lahko je zavezano tudi zlu; kdaj pa kdaj se zato zgodi, da na primer oče zabode lastnega sina do smrti. Badiou pravi, da govorimo o zlu takrat, ko se dogaja nekaj od naštetega.

Prvič. Ko ljudje verjamejo v teleološke fantazije, v katerih se jim prikazuje Cilj, Poslanstvo, Smoter, Smisel ali kaj podobnega. Bolj ko ljudje verjamejo v take fantazije, več je zla, ki se bolj ali manj nemoteno širi, saj so zaslepljeni in drvijo naravnost proti Cilju.

Drugič. Ko se ljudje predajo, ko obupajo, ko odnehajo, ko ne vztrajajo več v odprtosti do resnice, ko jo zabarantajo za mnenja, sofistiko in drugo, ko postanejo depresivni.

Tretjič. Ko singularni proces resnice zamenjajo za Resnico. V njenem imenu postanejo destruktivni, kar pomeni, da uničujejo vse pred seboj, tudi sebe.  

Sedaj bi moralo biti tudi stari mami jasno, da je dobro/zlo neposredno povezano z resnico družbenega dogajanja. Manj ko se ljudje zanimajo zanjo, več je zla, ki se v zadnji instanci kaže ljudem kot zla dejanja posameznikov.

Kaj je potemtakem alternativa? Vztrajanje v generičnem procesu, ki ga imenuje Badiou resnica. Pomemben je zlasti poudarek, da je to proces, ne trditev ali enačba, ki naj bi si jo bilo treba zapomniti.

Resnica je generični proces. Je torej dogajanje, dejavnost, ki nekaj proizvaja, ustvarja.

Vztrajanje v njem je že dobro. Ali lahko vztraja več ljudi sočasno? Seveda lahko. Taki ljudje so ustvarjalni in produktivni.

Sedaj pa pride na vrsto najpomembnejše. Ko se različni ljudje konstituirajo kot subjekti resnice, ki je generična procedura, se ipso facto zoperstavljajo zlu. Tako početje je etično po definiciji.

Imamo torej več elementov ali prvin: resnica kot generična procedura, ustvarjalnost, produktivnost, dobro/zlo, ljudje kot subjekti.

Vse skupaj ima skupni imenovalec: komunizem.

Komunizem je torej ideja in je družbena praksa, ki zajema večje število ljudi, za katere lahko rečemo, da niso zgolj vreča krompirja. Ti ljudje lahko postanejo subjekti, podložniki nečesa, kar jih presega kot posameznike. Presega jih resnica kot generična procedura, presega jih sam kolektiv, ki mu pripadajo in ga tvorijo.

Ljudje v komunizmu živijo skupaj, poleg tega pa ne marajo za sofistiko, za mnenja, za ideološke prakse.

Badiou zato upravičeno poudarja, da je komunizem učinek zmožnosti človeških bitij, da delujejo in živijo skupaj, ne da pri tem izpostavljali pomen lastne svobodne volje, interesov ali potreb.

To ne pomeni, da ljudje nimajo svobodne volje, da ne morejo izstopiti, da nimajo potreb ali interesov. Imajo jih, le da je vse to naddoločeno z resnico kot generičnim procesom. 

Komunizem je zahteven, čeprav je obenem tudi osvobajajoč. Zahteven je, ker terja vztrajanje v negotovosti. Zla je na tem svetu veliko natanko zato, ker je bolj enostavno popustiti, se predati, odstopiti od resnice, se prepustiti množičnim iluzijam, spektaklom in ideološkim praksam, postati sofist in okoli sebe širiti lastna mnenja, postati depresiven in se vleči po svetu kot megla.

Osvobajanje pa je vendarle na strani resnice, ne na strani sofistike, kajti od ljudi terja kritično delo na sebi, preiskovanje sebe, preučevanje in raziskovanje. Vse to pomaga pri odstranjevanju iluzij, fikcij, zmot, napačnih prepričanj.

Več negotovosti nastane zaradi ontološkega prilagajanja ljudi realnosti, ki je sama po sebi odprta in nedoločena.

Iz doslej povedanega lahko sklepamo takole.

Ljudje so zmožni za svobodno pristajanje na resnico kot generično proceduro. Lahko torej postanejo subjekti nečesa, kar ni individualistično tekanje za sanjami, ki se ne morejo uresničiti. Torej lahko rečemo, da so zmožni za skupno delovanje in vztrajanje v resnici.

Vztrajajo lahko, ker se tako odločijo. Ne potrebujejo šefa ali kakega drugega gospodarja, da jim to dovoli. Ne potrebujejo institucije ali kakega drugega organiziranega načina delovanja.

In v odnosu do resnice so natanko – enaki. Komunizem je zato egalitaren.

V prihodnosti bodo številni ljudje še naprej ponavljali lajno in kritizirali komunizem kot totalitarni sistem družbenega življenja, vendar bo to res lajna, kajti od danes naprej ni mogoče resno dvomiti v komunizem, saj ga je mogoče le zagovarjati, ker je popolnoma jasno, kaj je, in ga ločevati od tega, kar zagotovo ni.