Previdnost je mati modrosti. Torej je treba biti previden tudi glede modrosti? Glede lastnih nič ne rečem, na ljudske pa se ni dobro zanašati. Uporabne so približno toliko kot Deset božjih zapovedi (ki sem jih že seciral). Z nami so, odkar vemo zase. Preveč z lahkoto jih jemljemo. Ne sprašujemo se o njih. In kaj je z njimi narobe? Preveč splošne so, zato so površne in izključujoče – tako kot ljudstvo, iz katerega izvirajo. Tako površne in izključujoče so, da bi jim bilo bolje reči neumnosti …

Zakaj torej previdnost ni mati modrosti? Zato ker modrost raste izključno iz izkušenj, previdnost pa je ključna za preprečevanje izkušenj. Nekatere reči je pač treba narediti, da se jih naučiš – drzno skočiti v neznano, ne da bi vedel, kakšen bo pristanek, ker še nikoli nisi pristal. A po doskoku veš in lahko še kdaj skočiš.

Osel gre samo enkrat na led. Morda, morda pa tudi ne, kdo ve? Malo je ljudi, ki so bili zraven tako prvič, ko je šel, kot drugič in še kdaj, ko je ostal na bregu. Pa še ti lahko zadevo potrdijo le za tistega dotičnega osla, ne pa za osle nasploh.

In kaj nas 'modrost' uči? Če ti je enkrat nekaj šlo slabo, raje sploh ne poskušaj več. Res modro, ni kaj! …

A kogar je pičila kača, se boji tudi zvite vrvi. Pa smo spet pri prvem pregovoru … Torej je najbolj modro sploh ne iti iz postelje? Nekatere nevšečnosti in nesreče se ti pač zgodijo, ker si živ. Potem te je strah, ja. In na kaj napeljuje nauk tega pregovora? Da te bo strah za vedno? Hvala lepa!

Strah pred kačami se da predelati in se ga rešiti – preverjeno. In osel, ki gre še kdaj na led, se slejkoprej nauči hoditi po njem …

Res je marsikaj bolje preprečiti kot zdraviti. A marsičesa ni mogoče preprečiti. Kako preprečiti alergijo ali gensko bolezen? Kako preprečiti nesrečno ljubezen? Kako preprečiti bes bolezensko ljubosumnega partnerja? In zakaj? … Preprečevanje včasih zahteva dosti več napora, kot je vse skupaj vredno. Nekatere stvari je enostavno bolje zdraviti, ko se pojavijo in če se pojavijo. Če se vnaprej ne živciramo zaradi njih, se dostikrat ne …

Po jutru se dan pozna. Ta modrost 'uči', da je večino reči mogoče predvideti. A z večino reči je tako kot z vremenom. Včasih ves dan dežuje, včasih ves dan sije sonce. Včasih dež poneha in se zjasni, včasih pa se spremeni v neurje. Sončen dan rada začini nevihta, ki se vzame od kdo ve kod in izgine kdo ve kam. Oblaki jadrajo, se gostijo in redčijo. Jutranja megla pa pogosto skriva, kaj se godi više zgoraj, in onemogoča kakršnokoli predvidevanje.

Jabolko ne pade daleč od drevesa. Pri jabolkih niti ni treba imeti posebnih izkušenj kot pri oslih za ugotovitev, da zadeva ne drži vode. Če jablana raste na bregu, se bodo jabolka odkotalila. Če spodaj teče voda, bodo odplavala zelo daleč. In če jih bo kdo pojedel – kar je osnovni namen sadja – bo peške izpljunil ali pokakal daleč stran. Večina jabolk res strohni pod jablanami, s katerih so padla, a v njihovi senci nimajo dobrih možnosti za razvoj. Morajo pognati vsaj malo stran …

Ko prične mladina poganjati, mora tu in tam tudi kaj pojesti. Če bi rek »Brez dela ni jela« veljal, bi morali izumreti. Dojenčki ne morejo delati, majhnim otrokom pa ne gre nalagati dela samo zato, da si bodo zaslužili hrano. Isto velja tudi za bolnike in poškodovance, invalide in starce. Naj jih pustimo umreti samo zato, ker ne morejo delati? Tudi pri dela zmožnih povezava med delom in hrano ni samoumevna. Včasih je delo opravljeno. Včasih (pogosto) dela ni. Bi ga morali iztisniti iz petnih žil, da bi lahko brez občutka krivde kaj pojedli? Lakota ne čaka na delo …

Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. Zakaj pa ne? Mogoče bo jutri vreme bolj primerno. Mogoče boš jutri bolj razpoložen. Če za naslednji dan nimaš v načrtu nič drugega, lahko narediš pol danes in pol jutri, čeprav bi lahko vse naredil v enem dnevu. In izkušnje nas učijo, da smo najbolj delavni in ustvarjalni, ko na nas pritisnejo izpitni ali oddajni roki. Zakaj bi se mučil prej, če boš takrat v krajšem času naredil več in bolje? …

Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. To onkraj vsakega dvoma velja za juho. A modrost ne leti na hrano, temveč na nesporazume. Prav res ni boljšega, kot nesporazum prespati, po možnosti večkrat, da bo pozabljen … Resnica je, da se nerazrešeni odnosi kuhajo dalje, če jih pustimo pri miru – in to v pokvarjenem loncu na pritisk …

Čas zaceli vse rane. Aja? A tudi gangreno?

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Včasih. Najpogosteje pade tisti, za katerega je bila izkopana …

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. To je kralj pregovorov. Je izjemno živ in vseprisoten. Ogromno ljudem služi kot življenjsko vodilo. In tako v celoti napačnega je težko najti. Naj ga beremo tako ali drugače, v vsakem oziru ne drži. Kar te ne ubije, te naredi šibkejšega. Kvečjemu si bolj izkušen, brez dvoma pa si manj zdrav in bolj nevrotičen.

Morda si tudi bolj srečen, da si ostal živ. Sreča je v majhnih stvareh. Ja, je. Je pa tudi v velikih. Kako bi ocenili življenje, v katerem vam malenkosti in vsakdanje drobnarije ne bi povzročale težav in bi vas kar se le da osrečevale, velike reči – odraščanje, šolanje, partnerstvo, službe, družinsko življenje in zdravje – pa bi vam z mogočnimi življenjskimi udarci šle po zlu?

Ni vse zlato, kar se sveti. Ne, ni. Je pa lepo. In vse, kar je živo in žari, je vredno več od zlata …

Tudi slepa kura zlato zrno najde. Velja enako kot za osla. Pravzaprav velja enako kot za jabolka. Kdo je že videl slepo kuro, kako se prehranjuje? Voh je pri kurah šibkejši kot pri ljudeh. A slepe kljuvajo kar na slepo? Sploh kljuvajo ali poginejo od lakote? In če že kljuvajo in naletijo na zlato zrno, ga pogoltnejo ali izpljunejo. In kaj počnejo videče kure, kadar naletijo na zlata zrna? …

Rana ura je zlata ura, ko smo že pri zlatu. Kuram je za zlato vseeno. Ljudem je za rano uro včasih vseeno, včasih pa ne. Če nas to, zaradi česar vstanemo, osrečuje, je vredno zlata (ne vstajanje ampak razlogi). Pomembno je tudi, ali smo spočiti. Vsekakor pa bi vsak, ki je vsaj malo pri zdravi pameti, v dilemi raje izbral zlato kot zgodnje vstajanje …

Ko že vstane, pa se mora človek tudi obleči. Obleka naredi človeka. Ko ljudje seksamo, se umivamo ali preoblačimo, smo torej živali? In kje prodajajo tiste čarobne suknjiče in kravate, krila in bluze, zaradi katerih se oblečenci vedejo in ravnajo bolje kot brez njih? Svetovna in domača 'elita', ki nam vlada in (v svoje žepe) obrača naš denar, večino časa poskakuje naokrog v imenitnih oblekah. Glede na to, kam nas vodijo in kako se vedejo, bi prej rekel, da te obleka razčloveči. A navadni ljudje v navadnih oblačilih nismo kaj dosti boljši. Od naših dejanj je v povprečju več škode kot koristi. Morda pa je res kriva obleka? Bi bilo bolje, če bi se slekli?

Ne bomo se. V slogi je moč, in složno smo se odločili, da se to ne spodobi. Je v slogi modrost? Ne, zgolj občutek pripadnosti. Je v moči modrost? Ne, zgolj občutek večvrednosti. Namen pregovora je, da bi nas prepričal, kako je to dvoje dobro. A ko se to dvoje združi, je treba dodati le še vero; vera gore premika. In kaj se zgodi potem? Uničevalni pohod proti vsemu, kar ni pridruženo …

Vera je laž. Laž ima kratke noge. Pajade! Laž, da je Jezus Kristus resnično živel, npr. strumno koraka že skoraj dva tisoč let na nogah, ki segajo do neba. Vanjo verjamejo milijarde ljudi, čeprav ni niti enega dokaza da bi se v Palestini okoli leta 0 (ali kadarkoli kjerkoli) nahajal kdorkoli s podobnim življenjepisom. Kljub temu so milijoni pripravljeni tvegati ali celo žrtvovati svoja resnična življenja v bran tej laži.

Človek je dober, človeštvo je slabo. Kar tako: daš skupaj deset tisoč čudovitih osebkov in jih usmeriš proti skupnemu cilju, pa se zadeva kljub njihovi čudovitosti nekje spotoma sfiži? (Če je cilj obramba časti bajeslovnega bitja ali trpinčenje resničnih bitij, češ da so bajeslovna, to niti ne preseneča …) Ne, človek je slab, človeštvo pa še slabše. Slabi smo sami do sebe, še bolj pa do vsega, kar nismo mi …

A koga to briga? Bodimo skromni, pa bo vse v redu! Skromnost je lepa čednost (Audi A8 pa bolj učinkovita). Ljubo doma, kdor ga ima. Marsikdo ima doma pekel. Vsak, ki doma nima, ga nima zaradi pekla – tega, ki je tam že bil, ali tega, ki je prišel od zunaj in mu ga uničil.

Človek je človeku volk. Ne, ni. Ko bi se vsaj zgledovali po volkovih! … Volkovi so drug do drugega ljubeči.

Le kako bi lahko bile naše modrosti pretežno dobre, če so naše odločitve in naša dejanja pretežno slaba?