Tokrat se bomo podrobneje lotili dolgoletnih in raznovrstnih poskusov sinteze govora, kar pomeni ustvarjanje IT sistemov za branje besedil tudi v slovenskem jeziku. Seveda zelo pomemben in potreben pripomoček, ki bi slepim in slabovidnim ter vsem drugim s težavami vida, ali drugimi vrstami hendikepa, omogočal branje oziroma poslušanje tekstov na njim dostopen način. V to skupino potencialnih uporabnikov spadajo tudi starejše osebe, pa tisti, ki večino časa preležijo ali imajo druge težave v sedečem položaju … nenazadnje tudi vsi tisti, ki bi jim bilo tovrstno branje bolj prijetno, skratka – dostopno za vse.

eBralec (sintetizator govora slovenskega jezika) je bil sofinanciran v okviru projekta »Vzpostavitev infrastrukture za zagotavljanje enakih možnostih dostopa do publikacij slepim in slabovidnim ter osebam z motnjami branja« (oz. krajše KSS Knjižnice slepih in slabovidnih), znotraj finančne perspektive Evropske unije 2007-2013 in v okviru prednostne usmeritve 4.3: Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti. Za projekt je bilo namenjenih 3.118.103,75 evrov, Evropska skupnost pa je prispevala 85 odstotkov oziroma 2.650.388,18 evrov, medtem ko je razliko v višini 15 odstotkov zagotovilo Ministrstvo za kulturo. Čeprav sprva v projektu ni bil predviden sintetizator govora slovenskega jezika, se ga vključili ob izteku projekta (219.000 evrov).

Izvajalec projekta je bila Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije. Aneks k projektu KSS za izdelavo sintetizatorja slovenskega govora je bil sklenjen šele v ob zaključku projekta, zato se je projekt podaljšal ter si zagotovil financiranje v višini 400.000 evrov. Odgovora, na kakšni pravni podlagi, so to izvedli, nismo dobili, a na Ministrstvu za kulturo so pojasnili, da “je bilo v veljavnem obdobju ugotovljeno, da zaradi objektivnih razlogov ne bo mogoče izvesti določenih ključnih aktivnosti projekta. Ker so bili razlogi menda upravičeni (zamik v časovnici projekta glede na načrtovane roke, kasneje pridobljeni novi prostori, nepričakovane daljše bolniške odsotnosti ključnih strokovnih sodelavcev, nove tehnološke okoliščine, daljši rok za prilagoditev in vzpostavitev specializirane opreme za produkcijo prilagojenih knjižničnih gradiv, odprava napak na specializirani opremi v garancijskem roku), je v aprilu 2015 stekel postopek za podaljšanje in dofinanciranje projekta.” Ob tem pa se lahko vendarle vprašamo, kako je mogoče, da je bilo v anakes vključeno tudi financiranje razvoja eBralca.

Z njihove strani je prišlo tudi zagotovilo, da je eBralec je “že uporaben in je v splošni javni uporabi. Da je za osebno nekomercialno uporabo na osebnih računalnikih brezplačen v okviru ustanov javnega sektorja, za slepe in slabovidne ter osebe z motnjami branja, da je brezplačen za vse uporabnike ter za vse vrste uporabe. Upravičenci za pridobitev brezplačnega eBralca pošljejo elektronsko pošto na naslov info@ebralec.si. Za brezplačno distribucijo licenc slepim in slabovidnim ter osebam z motnjami branja skrbi Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije.”

Zanimivo je, kako ozko so definirani “upravičenci” v okviru podobnih javnih razpisov. Tovrstna aplikacija bi namreč morala biti uporabna za vse in torej tudi popolnoma brezplačna oz. dostopna po načelu odprtih licenc, prav z namenom vzpostavitve infrastrukture ter zagotavljanja enakih možnosti za vse. Predpostavljamo, da že besedna zveza enake možnosti pomeni za vse in torej meri na univerzalnost uporabe. Še posebej pa je pomembno, da je so javno in prosto dostopne baze (glasov) in tovrstna programska oprema, ki je razvita z javnimi sredstvi. A očitno temu ni tako, čeprav so strokovnjaki in med njimi tudi Svet za elektronske komunikacije na to opozarjali.

Z namenom, da tudi sama pridobim aplikacijo za branje besedil, sem poslala na ustrezen elektronski naslov prošnjo in nato še poklicala podjetje Amebis. Dobila sem odgovor, da uporabo aplikacije za slepe in slabovidne “sponzorira” Zveza slepih in slabovidnih Slovenije. Kaj in kako lahko Zveza “sponzorira”, če je bil projekt financiran z javnimi sredstvi, sem vprašala sogovorca. Slednji se je znašel v zadregi in odgovoril, da dobim vse po elektronski pošti. Skratka, podjetje trži aplikacijo, razvito z javnimi sredstvi, brez zadržkov trži na svojih spletnih straneh, odgovora kako in zakaj lahko aplikacijo zaračunavajo, pa ne želijo dati.

Zveza slepih je za izvedbo poiskala izvajalca z javnim naročilom, objavljenim dne: 4. 8. 2015 (JN5277/2015); pri čemer je za izvedbo predvidela le 75 dni! V tako kratkem roku kakovostne sinteze govora v resnici sploh ni mogoče razviti. Iz tujih primerov vemo, da razvoj kakovostne sinteze traja do enega leta, če jo razvija usposobljeno podjetje z dokazanimi referencami. To nakazuje, da je bil posel vnaprej dogovorjen z znanim slovenskimi izvajalcem, drugi potencialni boljši in kakovostnejši ali cenejši ponudniki pa so bili z diskriminatornimi pogoji izločeni. 

Postavlja se tudi vprašanje, kako je naročnik, se pravi Zveza, ocenil vrednost javnega naročila, ker je rok za zaključek projekta že potekel? Iz razpisne dokumentacije izhaja, da je naročnik dajal očitno prednost slovenskim ponudnikom in sploh ni iskal najboljšega izvajalca, pač pa točno določenega slovenskega izvajalca oz. izvajalce. Takšen pristop pa je izrazito v škodo uporabnikov z različnimi vrstami hendikepa in starejših, ki sintetizator slovenskega govora potrebujejo.

Že leta 2014 se je Svet za elektronske komunikacije (državni svetovalni organ za razvoj elektronskih telekomunikacij ter varstvo interesov potrošnikov, invalidov in uporabnikom s specifičnimi socialnimi potrebami na tem področju) lotil raziskovanja na tem področju, saj je opazil, da se s strani različnih ministrstev in organov javnega sektorja ter morda celo državnih podjetij podpira podobne raziskave in razvoj na področju sinteze govora. Brez jasnih končnih in učinkovitih rezultatov se nadgradnje nadgrajujejo in dopolnjujejo v neskončnost. Končni uporabniki pa so večinoma nezadovoljni ali nevedni, da tovrstne aplikacije sploh obstajajo. Država namreč tovrstnega financiranja razvoja ne usmerja in koordinira in nima nadzora nad učinkovitostjo in kakovostjo končnega izdelka. Tako se denar troši in troši ter vedno ostaja še dovolj prostora, da bo ponovno potreben nov razpis.

Institucije, ki so v različnih obdobjih sodelovale pri tovrstnih poskusih sinteze govora: Institut Jožef Stefan, Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije kot odgovorni za izvedbo projekta, predsednik Tomaž Wraber. Pri tem sta aktivno sodelovali tudi podjetji Amebis, d.o.o. http://ebralec.si/cenik/ in Alpineon, d.o.o.

Po naših informacijah je Republika Slovenija v 25 letih financirala raziskave in razvoj na področju:

- sinteze govora

- prepoznave govora 

- govornih tehnologij

- razvoja slovenske sinteze govora (oziroma sintetizatorja). Potrebno bi bilo ugotoviti, koliko sredstev je bilo za to namenjenih posameznim raziskovalcem, programskim oz. raziskovalnim skupinam in institucijam ter preučiti učinek končnih izdelkov oz. njihove učinkovitosti z vidika uporabnikov. Vendar kdo od pristojnih se bo tega sploh lotil, saj bi se pri tem lahko izkazale velike, nepopravljive napake, ki bi kazale na potratno koriščenje javnih namenskih sredstev ali celo okoriščanje posameznih vpletenih deležnikov.

Govorna sinteza, kakršna je sedaj, ne izpolnjuje pričakovanj uporabnikov, zato se postavlja vprašanje, kako lahko uporabniki ukrepamo, da dobimo kakovosten slovenski sintetizator slovenskega govora preprečimo prihodnje tovrstne nepravilnosti pri javnih naročilih ter škodljivo sprego med državnimi uradniki, Zvezo slepih in raziskovalci in podjetji, ki ne vodi do pričakovanih produktov in storitev. Zanimivo, da celo zaposleni na samem projektu, slepe osebe, ki so bile sprejete za čas trajanja projekta, niso imele informacij o razvoju aplikacije. Kot pravijo, so jih pred njimi celo namenoma  skrivali. Mimogrede, po koncu projekta nihče od njih, zelo kompetentnih, ni bil redno zaposlen. Toliko o zaposlovanju ranljivih skupin prebivalstva! Tako niti nismo uspeli izvedeti, kdo so bili tisti uporabniki, ki so pravzaprav sodelovali v okviru razvoja eBralca, čeprav poznamo kar nekaj slepih in slabovidnih, zaenkrat to še ostaja misterij. Kot vemo, pa je bil prva in zadnja avtoriteta, ki je lahko cenzurirala ali potrjevala vse, predsednik Tomaž Wraber.

Na portalu EU skladi, kjer je bilo možno glasovanje v prid posameznim projektom, lahko pod točko 58 glasujemo za projekt Knjižnica slepih in slabovidnih in tam najdemo podatek, da je okvirna vrednost projekta: 3,1 milijona evrov, EU prispevek pa 2,6 milijona evrov.

Navajamo dober članek na portalu Pod črto, ki problematizira prav dejstvo, da ni moč najti podatkov, koliko sredstev je že šlo v tovrstne raziskave in nadgradnje. Prav primer Islandije (sedaj je ravno prav aktualna), kjer je jezik prav tako svojevrsten, in našli rešitev za 500.000 evrov. Za ta denar so dobili vse: integracijo bralca za vse ključne platforme (operacijsko okolje Windows, mobilno operacijsko okolje Android in ostala), licence so odprte, torej je bralnik za vse prebivalce brezplačen, če pa se pojavi neka nova platforma, pa se razvoj bralnika plača le za integracijo s to platformo,« poudarja Caf. “Država je za bralnik oziroma sintetizator govora za slepe in slabovidne od leta 2005 namenila že vsaj 2,32 milijona evrov. Ni pa jasno, kaj točno smo za ta denar dobili,” povzema avtor članka Anže Voh Boštic.

Toliko za sedaj, ko bo več podatkov, pa naprej.