V Stranki modernega centra, ki ima zelo čudno ime, saj je moderni center v letu 2016 lahko le središče nepravičnega neoliberalnega zblojenega kapitalizma, te dni prek medijev nagovarjajo slovensko javnost in jo blago opozarjajo, da potrebujemo mir in stabilnost. Tako nagovarjanje je epistemološko prazno, saj ne pove ničesar novega, moralno obupno, saj za nagovarjanjem ni nobene vrednote ali kreposti, v najslabšem primeru pa je celo neumno. Tudi sicer proizvedejo slovenski politiki poleg simptomov toliko neumnosti, da je zadnji čas za njihovo analizo. Poglejmo torej, kako razumeti izjavo, da ravno zdaj, ko delavci končno dvigujejo glave, potrebujemo mir in stabilnost.

Na prvi pogled zveni pomirjajoče in razumno, toda velikokrat sem že zapisal, da je prvi pogled naiven in navadno ideološki, zato nima prav posebne vrednosti. Politiki prek spin doktorjev, svetovalcev in piarovcev seveda tudi računajo, da so ljudje naivni in da jim vselej verjamejo na prvo žogo, lahko so seveda tudi cinični in jim je popolnoma vseeno, kaj verjamejo navadni ljudje, zato moramo v analizi vzeti v zakup tudi njihove intence.

Z lahkoto jih vzamemo, zato tudi razumemo, o čem sploh govorijo. Razumemo jih celo bolj, kot se razumejo sami, saj je analiza njihovega izjavljanja in njihovih namer dovolj za vpogled v ozadja, ki ga sami nimajo.

Kaj torej pomeni, da potrebujemo mir in stabilnost?

Pomeni dvoje.

Prvič. Izjavljanje, da potrebujemo mir in stabilnost, je smiselno in na mestu takrat, ko je občestvo resno ogroženo v vsakdanjem delovanju. Takrat mora država poskrbeti za mir in stabilnost, da lahko ljudje kakovostno živijo še naprej. Torej je pravi naslovnik država, ne pa ljudstvo.

Drugič. Mir in stabilnost pomenita, da živijo ljudje na demokratičen način, da lahko udejanjajo različnost, ki je njihovo naravno stanje, in da skušajo uresničiti velike demokratične ideale, kot sta svoboda in pravičnost. Tudi v tem primeru je naloga države, da poskrbi za okvir, znotraj katerega je tako delovanje mogoče.

Sedaj pa poglejmo še nekoliko širše.

Verjetno se vsakdo strinja, da je Severna Koreja država, v kateri je veliko stabilnosti in miru. Država je pravzaprav neverjetno stabilna, zato je vsako pozivanje k njeni stabilnosti enako neumno, kot je neumno nositi golobe v Benetke.

Prav tako se verjetno vsakdo strinja, da ne bi hotel živeti v Severni Koreji; jaz tam prav gotovo ne bi hotel živeti niti pol ure, ker je življenje navadnih ljudi bedno, da bolj bedno ne more biti. Torej lahko rečemo, da Severna Koreja ravno ne potrebuje še več miru in stabilnosti.

Včasih je tako veliko bolje, če ni tako veliko miru in stabilnosti. Demokracija namreč ne pomeni, da gre eliti dobro in da ima oblast trdno v svojih rokah, da je vse mirno in stabilno, temveč pomeni, prav nasprotno, da ima oblast v rokah ljudstvo.

Zlahka dokažemo, da je demokracija pogosto najboljši način za doseganje miru in stabilnosti, ki ni sinonim za politično stabilnost.

Politična stabilnost je včasih taka, da ni v najboljšem interesu ljudstva. To si včasih želi, da bi politična elita odpeketala kam na drugi konec vesolja, saj ve, da pomeni demokracija vladavino ljudstva, ne pa vladavine elite.

Preprosto torej ni res, da sta vselej mir in stabilnost tisto, česar bi si najbolj želeli.

Obstajajo režimi, med katere sodijo številni avtoritarni režimi z vsega sveta, v katerih bi si ljudje želeli veliko manj politične stabilnosti, saj zaradi avtoritarnega vladanja elit zelo trpijo, ne pa več.

Ljudje si namreč ne želijo, da je vse pod nadzorom. Ko je vse pod nadzorom, ko poleg tega še vladata mir in stabilnost, ste lahko prepričani, da živite v avtoritarni državi.

Vse ravno ne more biti pod nadzorom, kajti če ima elita pod nadzorom vse, to pomeni, da nje nima pod nadzorom nihče, kar je logično, saj ne more nadzorovati sama sebe.

V interesu ljudi je torej, da ni vse pod nadzorom. V njihovem najboljšem interesu je, da je pod nadzorom prav elita, ne pa vse.

Ko ima elita vse pod nadzorom, je popolnoma vseeno, kako je z ljudmi. Elite ne zanima, kako živijo, ker jo zanima zgolj nadzor, zaradi katerega ima seveda mir, obenem pa verjame, da vlada v občestvu tudi stabilnost.

Toda ko ima elita pod nadzorom vse, ravno ni nobene stabilnosti, ker ljudje niso ličinke. V takem primeru živijo v zaprtem svetu, v katerem je vse pod nadzorom, vse je stabilno, povsod je mir, to pa je stanje, ki ga lahko primerjamo s stanjem ljudi v transu, pod množično hipnozo ali pod vplivom drog.

Namesto miru in stabilnosti je torej bolj razumno zagovarjati demokracijo, ki pomeni vladavino ljudstva. Vladavina ljudstva pa pomeni nekaj zelo preprostega: ljudje imajo nadzor nad elito in ta nima nadzora nad ljudmi. Vse to je abeceda demokracije.

Večina ljudi danes nima v rokah nobenega kapitala in nobene moči. O demokraciji tako rekoč ne moremo govoriti, ker je vse pod nadzorom kapitala, ki je v rokah elit. Vsi drugi ljudje so delavci.

In prav delavci te dni dajejo lekcijo eliti, ki ne more razumeti, kakšno je bistvo demokracije, in s tem dokazuje, da si demokracije niti ne želi, kar pa nas ne preseneča, saj elita po definiciji ne mara demokracije.

Bistvo demokracije je, da so ljudje, pripadniki ljudstva, razumno informirani, kaj se dogaja v občestvu. Na primer v Luki Koper. Ali tudi so? Seveda niso. Velikanska večina ljudi nima pojma, kaj se dogaja v Luki, kdo jo resnično vodi, kateri lobiji so tam, kdo vleče nitke, kdo je s kom povezan in kje je kapital. Mediji namreč niso narejeni za razumno obveščanje ljudstva, temveč so narejeni, da jih zabavajo, po potrebi raztresejo in preusmerjajo pozornost k nepomembnih vsakdanjim zadevam; primer je tista oddaja s pomenljivim naslovom vse je mogoče.

Ko ljudje, delavci hočejo vse izvedeti, ko hočejo vedeti, kaj se v resnici dogaja v Luki, se elita začne histerično metati po tleh in na vsa usta vpiti, da gre za teroristični napad na državo.

In če se še za trenutek zadržimo pri Severni Koreji. Tam je veliko stabilnosti in miru, kot rečeno, dan je dnevu enak, vse je pod nadzorom, ljudstvo nima pojma, kaj se v resnici dogaja, pa kljub temu režim dopušča debate, razprave in pogovore.

Le da je vse pod nadzorom, kot rečeno. Mene pa niti slučajno ne zanimajo debate, če je vnaprej pričakovano, kako bi se morale končati, da bo še naprej vse stabilno, mirno in pod nadzorom.

Čisto na koncu moramo podčrtati še tole.

Kdor je vzgojen in naučen, da družba ne obstaja, kot je nekoč rekla ona neoliberalna gospa, kdor je naučen, da ne obstaja obče dobro, saj če ni družbe, ideja obče dobrega nima nobenega smisla, preprosto ne more delovati v prid družbe in obče dobrega, saj ga preprosto ne razume. Deluje lahko le zase, saj je egoist, kajti to je edina razuma in smiselna drža v svetu, kjer družba ne obstaja.

Tak svet se imenuje neoliberalni svet, v katerem živimo in v katerem je vse pod nadzorom kapitala, dokler ne vzamejo delavci stvari v svoje roke.