Končno, bi lahko rekli in odprli šampanjec. Končno so delavci vzeli zadeve v svoje roke in pokazali naduti eliti, da čisto do konca pa vendarle ne morejo delati vsega, kar jim pade na misel, in da ne morejo razlagati družbenih dogodkov, kot da vsi drugi nimamo nič več možganov kot kaka ličinka. Pa še Erjavec je končno ponudil odstop, ki bi ga moral ponuditi že davno tega, pa tega iz neznanega razloga ni storil. Ampak to je šele začetek, zato moramo s pravim veseljem še nekaj malega počakati.

Pomenljivo pa je, kako so se na delavce odzvali predstavniki oblasti. Čisto preprost upor delavcev predstavniki elite namreč pospremijo s komentarjem, da gre za teroristično dejanje, usmerjeno zoper državo. Če je njihovo dejanje teroristično, bomo morali kajpak izumiti nov izraz za to, kar počnejo predstavniki islamskega kalifata.

Komentar je kljub vsemu pomenljiv in simptomatičen, ker dokazuje, kako daleč vsaksebi so delavci in lastniki kapitala; dejansko živijo v različnih vesoljih. Poleg tega dokazuje, kako ranljiva je oblast, kako krhka je, če ne prenese niti preprostega upora delavcev. Čisto na koncu smem dodati, da je demokracije prav zato zelo malo.

Malo demokracije pomeni, da sta mogoči le dve izbiri: ali ljudje pristajajo na svet, kakršen domnevno obstaja, so mirni, pohlevni in sprejmejo vse, ali pa tvegajo, naredijo kaj po svoji pameti in tvegajo, da jih nemudoma razglasijo za teroriste.

Naj zgolj spomnim, da je pred časom izšla fenomenalna knjiga z naslovom Badiou and Derrida: Politics, Events and Their Time – spisal jo je Antonio Calcagno. Seveda si ne domišljam, da bi jo kak slovenski politik tudi prebral. Da o bankirjih in mainstream ekonomistih niti ne govorim.

Kljub temu velja zapisati. Kaj je največji problem slovenskih politikov? Da ne vedo, kaj politika sploh je.

In kaj je politika? Politika je tisti način razmišljanja, ki zasluži naziv metapolitike. In metapolitike silijo politika k odločanju, k političnim posegom ali intervencijam, ki so daleč onkraj oportunizma ali prilagajanja danim družbenim razmeram. Prav gotovo pa je tudi oblika gostoljubnosti, o kateri govori Derrida.

Arogantnost, nestrpnost, celo zaničevanje in odkrito sovraštvo do delavcev so značilnosti vedenja in delovanja nekaterih slovenskih politikov oziroma pripadnikov elit, ki so že pred časom izgubili stik s tukajšnjo realnostjo. Bolj rahločuten človek bi že zdavnaj obupal nad njimi, saj kažejo vedenjske značilnosti, za katere dobro vemo, da jih ni mogoče spremeniti, kar pomeni, da bodo ljudje, na katere mislim, do smrti taki, kakršni pač so. Zato pa navdušuje vedenje ljudi, ki so v Luki Koper s stroji blokirali vstop v pristanišče, gospod Jazbec, ki je še pred nekaj dnevi arogantno solil pamet vsem naokoli in se obnašal, kot da je sam na svetu, pa bo odstopil.

Dejstvo je, da so številni ljudje že vse predolgo na oblasti. Taki so, kot so bili nekoč komunisti – nikamor se jim ni mudilo. Časi pa so vendarle drugačni in nekaterim ljudem moraš pokazati moč, šele potem poslušajo. Dokler se jim ne upreš, pač hodijo po tebi. Taki torej so.

Sam poznam kar nekaj ljudi, ki se nikoli ne ustavijo, krotki in za silo normalni pa postanejo šele, ko jih s silo ustaviš. Potem so nenadoma pripravljeni pogovarjati se, poslušajo in so konstruktivni.

Psihologija posameznikov seveda ne pojasni vedenja politikov in pripadnikov elit, saj se ti vedejo na določene načine predvsem zaradi zunanjih dejavnikov. To so namreč ljudje, ki se vedenjsko spremenijo že čez noč, če začutijo pod nogami moč ali silo položaja, na katerem se znajdejo. Napačno sklepajo, da so na položajih zaradi svojih sposobnosti in zmožnosti, čeprav so tam zgolj po spletu naključij. Sami torej pojasnjujejo lastno vedenje z laično psihologijo, zato ne morejo misliti zunanjih dejavnikov, ki se jim zgolj prilagajajo, da bi nagrmadili čim več koristi zase.

Oportunisti so lahko zelo uspešni ljudje, toda nikakor se ne smemo pustiti zaslepiti, kajti njihova uspešnost ni določena z njihovimi krepostmi, inteligenco, vrednotami, ki jih zagovarjajo, ali čustvenim količnikom.

Upati smemo, da se delavci Luke Koper ne bodo ustavili in se pustili podkupiti, saj so jasno pokazali, da znajo biti odločni. Enako lahko upamo, da se bodo še drugi delavci bolje organizirali in prisilili lastne sindikate, da bodo bolje delali in postajali iz dneva v dan močnejši, saj je tudi kapital, ta naravni sovražnik delavcev, vse močnejši.

In čisto nič narobe ne bi bilo, če bi vsi skupaj prebrali kako knjigo. Na primer tole: China on Strike: Narratives of Workers’ Resistance. Uredili so jo Hao Ren, Zhongjin Li in Eli Friedman.

Knjiga je zares dobra in predstavlja pravo branje v teh vročih dneh, ko se človeku ne ljubi na razbeljen asfalt in raje leži kje v senci kakega gostega drevesa.

Ob branju knjige se zlahka prepričamo, da je zares mogoče pričakovati največji upor delavcev v zgodovini, ki se bo zgodil na Kitajskem, oziroma se že dogaja. In ko rečem upor delavcev, mislim na nekaj sto milijonov ljudi. To pa je čisto nekaj drugega kot upor delavcev Luke Koper, ki ga imenujejo teroristični napad na državo.

Spoznanje je pomembno zlasti v luči pravljic, ki nam jih servirajo slovenski mainstrem ekonomisti, politiki in drugi pripadniki elite, ki vidijo v Kitajski eno samo svetlo zvezdo na nebu, kjer vse raste. Res je, da raste zlasti nezadovoljstvo delavcev, a o tem ne črhnejo ne bele ne črne; morda celo vedo, zakaj se tako vedejo, ni pa nujno.

Najpomembnejše pri tem pa je tole. Laična psihologija posameznikov, ki ne more pojasniti vedenja delavcev, prepušča prostor sociologiji delavcev ali temu, kar imenujemo s tujko public sociology. Izraz je nadvse uporaben, saj nam pove, kako sami delavci razmišljajo o konkretnih vsakdanjih zadevah, s katerimi se akademiki nikoli ne srečajo, zato nimajo pojma o njih.

Na kaj merim? Na nekaj skrajno preprostega. Merim na to, kar je tudi rdeča nit knjige, ki jo priporočam v branje. Akademiki namreč preučujejo življenje delavcev kot kakšni antropologi, medtem ko nosilci public sociology navdihujejo delavce, da vztrajajo v razrednem spopadu.

Vztrajati je tudi treba, saj se družbena razmerja ne spreminjajo sama od sebe. Vztrajanje je pomembno, ker obstajajo sile, zaradi katerih morajo na primer delavci dolgo prenašati krivice, ne da bi se uprli.

S tem pridemo na začetek. Delavci, ki dolgo prenašajo krivice in nepravičnosti, se nekega dne vendarle uprejo, pripadniki elite, ki jim gre zelo dobro in se jim ni treba boriti za preživetje, pa takoj preplašeno napovedujejo rabo sile in s tem že priznavajo, da gre za razredni spopad.

Priznavanje razrednega spopada je zanimivo in je lahko celo razlog za optimizem, kajti razredni spopad je objektivne narave, kar pomeni, da je v zadnji instanci celo vseeno, ali ga pripadniki elite priznavajo ali ne.

Zares pomembno je, da ga razumejo delavci, kajti eliti bi bilo najbolj všeč, da bi sprejeli njihove razlage kapitalističnega sveta, v katerem ji je udobno, medtem ko se morajo delavci nenehno truditi, da sploh preživijo.