Slovenski premier te dni na veliko proizvaja simptome; to dela tudi sicer, toda sedaj resnično pretirava. Bolj ko EU razpada, Velika Britanija je pač velikanska, močna in zelo bogata država, ki jo pravkar zapušča, bolj govori o njeni povezanosti, notranji trdnosti, svetli prihodnosti, rasti vsega, harmoniji, sreči in zadovoljstvu državljanov. Njegovo naslavljanje na ljudi je še slabše kot šamanovo, kajti šamani zaklinjajo ljudi in svet tam, kjer jim ljudje verjamejo, zato njihovo copranje celo deluje. V našem svetu je vraževerja dejansko iz dneva v dan več, vendar to ni nikakršno naključje, saj natanko vemo, zakaj nastajajo simptomi in kdaj jih nastane največ. Prihajamo z dežja pod kap – od vraževerja, pripovedovanja pravljic in čaranja k proizvajanju simptomov.

Ljudje, ki ne razumejo povsem, zakaj gre EU in globalnemu kapitalizmu slabo, v bližnji prihodnosti pa jima bo šlo še bistveno slabše, iz obupa za vse krivijo bolj ali manj naključne dejavnike, pa naj gre za tujce, imigrante, teroriste, bruseljske administratorje, elite, zvezdne utrinke, bibavico ali položaj zvezd na nebu, vreme in posege iz drugih dimenzij vesolja – po novem je seveda pri roki še Velika Britanija oziroma njeni nori prebivalci, ki so brez načrta, kako sedaj živeti zunaj unije. Zaradi njihovega brezglavega obtoževanja kapitalizmu in EU ne bo šlo nič bolje, ljudem pa tudi ne, kar pomeni vsaj to, da je povsem nekoristno. Morda si bodo dali duška, mogoče si bodo za kratko oddahnili in se vsaj malo razveselili, verujoč, da se zadeve vendarle obračajo na bolje, to pa je tudi vse. Od vsega tega ne bodo imeli nobene otipljive koristi – še zlasti ne dolgoročno. V čem je potem sploh poanta pritoževanja in iskanja krivcev? V resnici je ni. Pa vendar se vrti, kar je nadvse zanimivo in izzivalno za misel.

Vrti se, ker je smisel v samem vrtenju. Pritoževanje je del vrtenja, ki je del širšega scenarija, v katerem ni predvideno, da bi ljudje resno razmišljali o resničnih vzrokih posledic, s katerimi se nenehno soočajo, zato teroriste nemočno zmerjajo, izstop Velike Britanije pa je zanje le šok, travma in nekaj nepojasnljivega.

Njihovo pritoževanje in iskanje krivcev namreč ne zadene pravih naslovnikov, ki sta dva, in jih tudi ne sme: podnebne spremembe, nizka stopnja profitabilnosti kapitala. O prvih ne gre razglabljati, saj so še bolj strašne kot horror filmi, za drugega pa ni treba pokazati niti najmanjšega zanimanja, saj je bolj enostavno razglasiti Marxa za šarlatana.

Ne pomaga pa niti zaklinjanje vlagateljev, naj vendar pridejo in odvežejo mošnje, niti ugotavljanje, da smo vsi za trajnostno rast kapitalizma, ki jo prav zato vsak dan znova skušamo vsaj obujati od mrtvih kot kakega zombija, če je že uresničevati ne moremo. Pravi izraz za vse skupaj je dejansko vrtenje.

'Trajnostna rast kapitalizma' je v taki perspektivi zgolj žargonski izraz, je politični slogan, je moto samega kapitalizma in njegovih bogatih zastopnikov, ki ne vodi nikamor. Obenem je izraz, ki ga radi uporabljajo tudi predstavniki srednjega družbenega razreda, ki so ključni za to, da se vrtenje ne ustavi, saj jih je zelo veliko, zlasti pa jih je veliko več kot pripadnikov elit.

Predstavniki srednjega družbenega razreda zato niso tako nedolžni, kot se zdi na prvi pogled, saj trdijo, da so v sredini, da torej niso ekstremisti, kar naj bi pomenilo tudi, da so miroljubni, prijazni in dobronamerni, širokogrudni in solidarni.

Nemogoče je pojasniti, zakaj gre potem kapitalizmu tako slabo, saj predstavljajo skoraj polovico prebivalstva.

V resnici je namreč precej drugače, kot se zdi, zdi pa se v glavnem tako, kot narekujejo mediji. V nadaljevanju prav zato predstavljam osnovne procese sodobne propagande, ki je namenjena natanko njim. In nikakor jim ni namenjena po naključju. V resnici jim je odmerjena po temeljitem premisleku, ki ga je tudi treba nenehno utrjevati in širiti.

Prvič. Čustveni transfer. Piarovci in politiki, nosilci propagande in medijski ljudje se morajo na občinstva oziroma odjemalce, ki so potrošniki, čim pogosteje obračati tako, da vzbujajo v njih močne čustvene odzive. Za tem je zelo preprosta evolucijska psihologija, povezana z biologijo. Poudarjanje sredine je zato zelo primerno in učinkovito, kajti v sredini je varno, toplo, prijetno, človek je tam zaščiten, ni izpostavljen ekstremom, ni v ospredju, ne dviguje se nad povprečje. Živi kakor v votlini in je blizu ljudem, ljudje pa so blizu drug drugemu, zato je še bolj toplo, prijazno, mehko in puhasto. Vse te in podobne asociacije vplivajo na ljudi, da se še bolj trudijo izogibati skrajnostim in obenem v zboru zatrjujejo, da je najboljša pot v življenju srednja.

Drugič. Vsi kul ljudje to delajo. Spretni oglasi, reklamna sporočila, politični motivatorji in spin doktorji se naslavljajo na ljudi tako, da ti samoniklo sklepajo sami pri sebi, ne da bi jim to kdo ukazal, da vsi kul ljudje delajo prav to. Vnovič je na delu preprosta psihologija: človek spontano ne želi biti zunaj množice teh, ki jih ima za kul. Kar je kul, je preprosto v redu, je dobro, koristno, uporabno, poleg tega pa je tudi razumno, inteligentno in pametno. Pomirja tudi tisti del slogana, ki se nanaša na vse ljudi. Če vsi kul ljudje to delajo, potem preprosto ni pomembno, kaj delajo oni, ki niso kul. Ti kratko malo niso pomembni, zato se nanje ne gre ozirati. Torej se nanje niti ne ozirajo.

Tretjič. Lepi ljudje. Če nekaj govorijo ali delajo lepi ljudje, je tisto vrednejše, kot če isto dela ali govori nekdo, ki je razcapan, ima postaran obraz, škili ali pa je kako drugače hendikepiran. Večina ljudi ima sicer na telesu vsaj eno obliko hendikepa, celo brezhibni ljudje imajo pogosto hendikep posebne vrste, saj so brezhibni preprosto preveč, ker so jih popravili spretni kirurgi, pa naj gre za poflancane lase, zlikane gube ali pocuzan špeh, vendar kljub temu sporočila delujejo in vplivajo nanje, če jih izrekajo lepi ljudje. Danes tako celo vrhunske teoretske izzive spreminjajo v preprosta in vsem razumljiva vprašanja, na katera odgovarjajo lepi ljudje, in sicer s svojimi kar se da kratkimi mnenji, ki jih je mogoče izraziti v treh stavkih kot kak haiku. Zapletenost sveta mediji nenehno spreminjajo tako, da navadni ljudje samodejno sklepajo, da je svet preprost, da lepi ljudje vedo, kakšen je, da je dobro biti v sredini in ne riniti v skrajnosti kot teroristi, Britanci, imigranti, geji, lezbijke, transsekualci in vsi drugi, ki niso v modernem centru.

Sklep je sorazmerno preprost: danes je dobro biti zdrav, lep in kul, dobro pa je biti tudi čustveno inteligenten. Različice so tako rekoč na dlani.

Ljudje, ki so kul, so tudi lepi. Lepi ljudje so čustveno inteligentni. Čustveno inteligentni ljudje so kul. In vsi po vrsti pripadajo srednjemu družbenemu razredu, nekateri pa se celo vzpenjajo navzgor, k eliti.

V takem svetu je vse v redu, zato je žargonski izraz o trajnostnem razvoju povsem smiseln in uporaben. Iz njega namreč sledi nov sklep: vse naj ostane, kakršno je, saj zlagoma raste, kar pomeni, da je prihodnost optimistična, kajti vsega bo le še več.

Empirično dejstvo, da polovica svetovnega prebivalstva nima kapitala in nima dostopa do srednjega razreda, ni pomembno. Ni pomembno za srednji razred in ni pomembno za elite. Srednji razred je nosilec napredka, zato ga je treba še krepiti, elite so tako ali tako v redu, ker imajo v rokah skoraj ves kapital, preostanek sveta pa je itak povsem izgubljen, ker je zblojen in ne ve, kaj hoče.

Izrazi, kot so: kritično mišljenje, kreativnost, inteligenca, sočutje, blagostanje, pozitivna psihologija, so del žargona srednjega razreda, zato ga je treba uporabljati, ker ga s tem krepimo; krepimo tako srednji razred kot sam žargon, medtem ko gre sam svet zlagoma h koncu.