Če hočeš vedeti, komu služi denar, mu moraš slediti. Privedel te bo do tistih, h katerim se steka. Oni vestno skrbijo, da ga obračamo. Sami ga zbirajo in 'plemenitijo', ne obračajo. Njim denar služi. Nam ne služi, ampak mi služimo njemu. Ker ga obračamo, teče. Ker teče, teče k njim …

Če hočeš vedeti, komu služi EU, moraš prav tako slediti denarju. Privedel te bo do tistih, h katerim se steka. Poslušaj jih, kaj govorijo! Skoraj vsi so za EU. Skoraj vsi zlivajo ogenj in pepel čez Angleže, ki so proti. Užaljeni so in jezni: kot z nadzorom obseden starš ob odselitvi otroka; kot plantažnik ob odpravi suženjstva; kot delodajalec ob delavčevi odpovedi, ker je dobil boljšo službo …

Močna in tesno povezana EU očitno koristi tistim, ki zaradi lastne nečimrnosti in pohlepa svoje socelince pehajo v vedno bolj neizrekljivo bedo. Je možno, da karkoli na tem svetu koristi tako njim kot nam, če je v igri velik denar? … In v igri je velik denar – to priznavajo vsi.

Ocene, koliko stotin milijonov Britanci zmečejo v EU in koliko jih iz nje dobijo, se razlikujejo. A to sploh ni pomembno. Pomembno je, komu se te stotine milijonov poberejo (vsem, le da revnejši dajo za EU večji delež svojega denarja kot bogatejši) in pri kom na koncu pristanejo …

Res je, da denarne podpore EU preko razpisov držijo pri življenju marsikatero pravno osebo, ki bi sicer že zdavnaj zaprla svoj bančni račun. Po njihovi zaslugi lahko plačuje najemnine in davke upravnim enotam, obratovalne stroške javno-zasebnim partnerjem ter račune za nabavo tega ali onega mednarodnim trgovskim podjetjem. Nekaj tega denarja umetnikom in dobrodelnežem včasih celo ostane kot žepnina. Pravzaprav je to bolj socialna podpora, kajti porabijo jo skoraj izključno za golo preživetje. Tudi ta denar konča na zgoraj naštetih naslovih in v bližnji gostilni …

A v tovrstne razpise gre le majhen delež tistih nekaj sto milijonov britanskega denarja za EU. Večina ga gre v evropske banke – kot posojilo. Kaj se dogaja s posojili, pa vemo. Bankirji jih posojajo naprej (spet predvsem zgoraj naštetim) in plemenitijo. Nekaj ga konča kot njihova žepnina, ki jo porabijo skoraj izključno za razkošje. Ostalo pa gre za vračanje (obresti na) posojila. Kot vemo, se ta vračila nikoli ne vrnejo na račune davkoplačevalcev, ki so denar 'posodili' …

Angleški »ne« EU torej ni »ne« podpiranju revnih in 'lenih' evropskih držav, ampak »ne« polnjenju že tako polnih žepov mednarodnih bogatašev. Če že polnijo žepe bogatašev, je bolje, da so to žepi domačih bogatašev. Le zakaj bi si trgali od ust še za tuje?

Mednarodni bogataši so vedno proti razpadanju meddržavnih zvez. Te zveze so vse po vrsti sklenili oni – kot strici iz ozadja malo manj bogatih, a obilno podkupljenih državnih uradnikov. Njihove določbe koristijo predvsem njim.

Ko gre za razpadanje držav, je malo bolj zapleteno. Tako tuji kot domači bogataši so za ali proti; odvisno od tega, v čem vidijo več možnosti za zaslužek. Ponavadi se zgodi tisto, kar jim prinese več (oziroma za kar menijo, da jim bo prineslo več) …

Od meddržavnih zvez in velikih držav prebivalci torej nimamo denarnih koristi. Imamo pa oprane možgane, da povezanost in velikost zagotavljata mir, če ne miru, pa vsaj več zaveznikov v času vojn. Lari fari! Meddržavne zveze in velike države so v zadnjih stoletjih zakuhale ali se vsaj vmešale v čisto vse majhne vojne in jih obračale sebi v prid. Na njihovem zelniku so zrastle vse velike vojne. To vključuje tudi zadnjo svetovno, ki se ni še niti dobro razmahnila, pa je po grozotah že primerljiva s prejšnjima dvema – razen v tem, da se v glavnem še ne odvija v Evropi.

A tudi to se bo spremenilo. NATO – 'svetovni' porok za mir – izziva Rusijo. EU izziva Rusijo. Vladarji in bogataši evropskih držav, vključno z VB in Slovenijo, izzivajo Rusijo. Novinarji izzivajo Rusijo, zato jo izzivamo tudi prebivalci … Če se bodo Rusi pustili izzvati, bo hudo. Zaenkrat je Putin bolj pameten od nas (ja, od nas osebno). Ve, kaj je v igri … Velika razlika je, ali si v jedrsko vojno vključen na strani napadalca, na strani napadenega ali pa si zgolj njena postranska škoda. V vsakem primeru nastradaš, a v drugem in tretjem vsaj izumreš mirne vesti …

V tej luči je razumljivo, da pametni Angleži bežijo od Evrope in se hočejo spet tesneje navezati na Commonwealth. Ko bo tudi tukaj spet zagorelo, bodo imeli na voljo beg v več kot petdeset držav na vseh ostalih celinah razen na Antarktiki … Zakaj od Evrope bežijo neumni Angleži, pa ne vedo niti oni sami. Pravzaprav niti ne vedo, ali bežijo ali ne …

Mnogi Angleži so očitno neumni. Še več pa jih je, ki so pizde. Prste so skupaj z ZDA namakali v marmelado vseh vojn. Zaradi tega, ker že več rodov dejavno podpirajo težnje svojih bogatašev, prihajajo v EU begunci. Zaradi njih bo beguncem sledilo to, pred čemer bežijo … Oni pa nočejo beguncev. Marmelado jedo, črepinje praznih lončkov pa naj ležijo, kjer so se razbili … Morda imajo delavni in urejeni Angleži pred svojim pragom res bolj pospravljeno kot mi. Zato pa od njihovega pospravljanja drugje pogosto ne ostane niti prag …

Vprašanje za nas ni, zakaj bi oni hoteli biti v EU ali ne. Bolje bi se bilo vprašati, zakaj naj bi si mi želeli biti povezani s takšnimi pizdami, med katerimi je toliko skrajno neumnih? … Skrajno škodljivim bogatašem na ljubo? … Dobro je, če Angleži gredo, ker bo to prizadelo bogataše, nam pa ne bo več treba gledati teh olikanih različic šerifov-banditov z Divjega zahoda …

Tudi mi bi lahko šli. Neuvrščeni bi bili za nas že od vsega začetka dosti boljša izbira kot EU …