JJ je sam proti vsem. Verjetno si ni nikoli predstavljal, da se bo končalo tako mizerno. Toliko časa je vztrajal v svojem svetobolju, da so ga zapustili čisto vsi; tisti, ki so ostali z njim, so zgolj izgubljeni v vesolju. Drugače se niti ni moglo končati, kajti človek je lahko sam proti vsem, če je na strani resnice, če pa je proti zgolj zaradi svetobolja in depresije, narcizma ali egocentričnosti, je to njegova partikularnost, ki se preprosto mora klavrno končati. Okoli nje se lahko zbere nekaj somišljenikov, ki prav tako čutijo svetobolje, to pa je tudi vse. Dolgoročno nima prihodnosti, kajti ljudje prej ali slej ugotovijo, da ni svetobolje ničesar drugega kot patos, preobremenjenost s čustvi in s problematičnimi idejami o drugih ljudeh, ki naj bi bili krivi zanj.

Četrt stoletja je trajalo, da se je neki način razmišljanja izpraznil in razvil do konca, ki je povsem neproduktiven, kar pomeni, da ne more proizvesti ničesar več razen absurdnih različic sebe. Ljudje, ki jih nenehno tarejo skrbi, namreč nimajo prihodnosti, saj so sčasoma zgolj zaskrbljeni, potrti in strti, kar pomeni, da nimajo več moči za kreativno delo in se komaj še vlečejo po svetu.

JJ ne more ponuditi ničesar. Ponuja sicer depresijo, v kateri nekateri uživajo, toda danes je povsem jasno tudi sleherniku, da je tak užitek patološki skoz in skoz. V patološkem uživanju je sicer mogoče prepoznavati oprijemališča za skupinsko udrihanje čez ljudi, ki naj bi bili odgovorni in krivi za njihovo trpljenje, vendar ni v tem ničesar produktivnega, kot rečeno.

Ljudje, ki patološko uživajo v trpljenju, so sicer lahko tudi disciplinirani in pridni, poslušni, ubogljivi in bogaboječi, toda vse skupaj je daleč premalo za ustvarjanje bodočnosti, saj pomeni zgolj vrtenje v krogih.

Dvigovanje čaš, češ da ima vsak pravi Slovenec vsaj na vsakih nekaj dni alkohol v roki, obiskovanje v pridušeno svetlobo pogreznjenih cerkva, polnih kadila, svetih izrekov in sveč, večerni pogovori pod vaško lipo, zgarane matere s sklenjenimi rokami in z rutami na glavah, neskončno vračanje v mladost, ki je ni več, poudarjanje klenosti preprostih ljudi, njihove pristnosti in povezanosti z naravo, tradicij, povezanih z alkoholom, izkoriščanjem žensk in s pretepanjem otrok, napornega dela na poljih in poskočnosti deklet na sobotnih vaških veselicah so sicer vrezani v srca številnih tukajšnjih domorodcev, toda če k temu prištejemo strah pred tujci, homofobijo, zapiranje vase in priseganje na srečno družinsko življenje pravih žensk in pravih moških, ki tvorijo prave družine, dobimo strupeno mešanico avtoritarnosti, moraliziranja, neoliberalnih fantazem o povezovanju v organske skupnosti in vračanja h koreninam, za katere jamči sam ljubi Bog.

Za vse to jamči Bog, ki je zares čudaški, saj terja od ljudi vraževerje in sveto preproščino. Ta je za silo varna in včasih prijetna, v glavnem pa je zgolj dolgočasna, nezanimiva in celo neumna, naddoločena s travmatičnimi idejami in z idejami o travmatičnosti eksistenc, v katerih ljudje zaman iščejo Smisel, Vodjo in končni Cilj.

JJ mora zato poudarjati pomen poguma, narodovo enotnost, doseganje nemogočega, paradoksno skupno prihodnost, pomen kriz, skritih sovražnikov iz ozadja in nevarnih nasprotnikov, težkih časov in moči. Vse skupaj je sicer sračje gnezdo, vendar to ne moti, kajti svoje prispevajo ljudje, ki brezpogojno verjamejo voditelju in si želijo, da bi imel prav celo tedaj, ko dokazano nima.   

Verjamejo pa tudi v preteklost, v kateri naj bi se zgodilo nekaj hudega. Enostavne ideje o povezujočih skupnih travmah so sicer za silo privlačne, toda obenem so tudi abstraktne in plod retrogradnih iluzij, ki se krepijo iz leta v leto, kot je že zdavnaj pokazal Freud in pojasnil, zakaj je tako. Od njih ni posebne koristi, čas pa teče. Produktivnost je majhna, toda to ni problem, dokler je mogoče za vse kriviti druge ljudi in v tem presežno uživati, kot je pokazal Lacan ter pojasnil, kako je to mogoče.

Pomembno je torej obtoževanje, ki omogoča lažni občutek samozavesti in notranje trdnosti. Depresija obtoževanja je sicer velika, pravzaprav je kar velikanska, toda na drugem koncu spektra so revolucionarne ideje Karla Marxa, zato je še vedno bolje biti depresiven kakor revolucionaren. Tako razmišljajo vsi tisti, ki ne morejo brez Vodje.

Alex Callinicos v knjigi z naslovom The Revolutionary Ideas of Karl Marx razmišlja na način, ki bi bil zelo zanimiv za JJ-ja, če bi zmogel premagati notranji iracionalni odpor do Marxa. Dolgoročno je namreč depresivno svetobolje bistveno slabša drža do sveta kakor vsakokratno odlaganje dolge recesije in kapitalistične depresije, toda kritična teorija in revolucionarne ideje so za številne ljudi, med katerimi prednjači JJ, preprosto nevzdržne, zato so za svojo držo pripravljeni plačati izjemno visoko ceno.

Ko JJ sam na proslavi samostojnosti države govori tem, ki ga ljubijo kot voditelja, je več kot očitno, da se poslavlja od zgodovine, enako očitno pa je tudi, da Karl Marx nikoli ne bo odšel iz zgodovine, saj so njegove zamisli o komunizmu kot emancipaciji delavcev oziroma delavskega razreda edina prava antiteza kopičenju moči, oblasti in kapitala v rokah elit.

Marx ima prav še v nečem, pudarja Callinicos. Da ne bo nikoli mogoče dokončno razrešiti spora med razlaganjem sveta in poskusi, da bi ga zares spremenili. JJ namreč ne spreminja sveta in tudi razlagati ga ne zmore, ker nima v rokah ustreznih teoretskih orodij, zato je njegova depresivna drža še slabša, kot smo morda mislili na začetku. Svet je namreč iz dneva v dan kompleksnejši, zato ga lahko mislimo le z zelo kompleksnimi miselnimi orodji. Svetobolje je v taki perspektivi res zgolj preprosto, poenostavljeno, depresivno in celo samomorilsko.

Kompleksnosti sveta ne moremo pojasniti s preprostimi idejami. Konec zgodovine bo zato povsem drugačen, kot je mislil Fukuyama, postmodernizem pa je že danes zgolj neustrezen poskus, da bi opravili z velikimi zgodbami. V resnici bodo prav velike zgodbe šele nastale, Karl Marx, ki ni bil marksist, kot je dejal sam, pa se bo vrnil v velikem slogu.

Nobenega kapitalističnega trga s človeškim obrazom ne bo, bodo pa nastale velike preobrazbe sveta. Veliko bo še treba povedati o Heglovi ideji, da je um bog, ki se prek njega zaveda samega sebe, in da je humanost Absolut, vnovič pa bo postajalo jasno, da teorija, ki ni v neposrednem stiku z realnostjo, ni le impotentna, temveč je tudi objektivno nevarna.

Srce revolucije je delavski razred, zato je celo slogan Blizu ljudem, če ga vzamemo iz aktualnega neutreznega političnega konteksta, dobro vodilo, ki bo v prihodnosti neprimerno aktualnejše kakor dnevno medsebojno zmerjanje politikov in njihovo brezplodno ugotavljanje, kdo je pametnejši, kdo ima bolj prav in kdo je zares blizu ljudem, saj bo vsem jasno, da so blizu zgolj kapitalu, ne pa državljanom, za katere jim je v zadnji instanci celo vseeno.

Potem se bo začelo dogajati.