{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Za nami je bil vremensko naporen, vlažen in vroč dan, ki se je moral končati z nevihto. V zraku pa sta bila poleg sopare še dva državotvorna dogodka: obhajanje 25. obletnice nastanka nove države in ustanavljanje neodvisne države Rog. Na prvi pogled med dogodkoma ni nobene povezave, pa vendar se povezave ponujajo kar same od sebe.

Pred natanko 26 leti, 25. junija 1990, ko sem s prijatelji doma praznoval svojo polnoletnost, še nihče od nas ni vedel, da nas bodo naslednje jutro zbudili tanki, ki so začeli laziti iz vojašnic JLA, da bodo vojaška letala nad ljubljanskim gradom prebijala zvočni zid, pa ne v okviru vojaške vaje, ampak z namenom vojaškega posredovanja v vojni, ki se je prav takrat začela in je trajala sedem dni (sedemdnevna vojna). Osamosvojitev Slovenije je tedaj za večino Slovencev predstavljala nujnost, ki je prinesla s sabo vero v boljši jutri, Slovenija je imela vse, kar imajo veliki, izgubila je, vsaj začasno, balkanski trg, vendar so se ji, vsaj tako se je zdelo, na široko odpirala vrata na polmilijardni evropski trg. Bila je najbolj razvita republika v nekdanji Jugoslaviji in ljudje v pogovorih niso skrivali ambicije, da izkoristi svojo majhnost ter geopolitično lego ter postane neke vrste nova Švica. Na žalost pa so se stvari obrnile drugače, kar je tudi razlog, da danes večina (teh istih) ljudi skupaj z mano gleda na osvobodilno vojno z mešanimi občutki. V dobrih 25 letih je Slovenija zapravila vse možnosti, da bi izkoristila svoje mnoge potenciale, in tako je postala plen tranzicijskih (privatizacijskih) mogotcev, ki so z izdatno pomočjo korumpirane politike popolnoma nekaznovano pokradli vse, kar se je pokrasti dalo, in izdatno pripomogli k temu, da se je nova država iz prve violine spremenila v zadnjo rupo na sviralu, kot so temu rekli naši južni bratje. Rečemo lahko, da Slovenija ni preživela tranzicije v zreli kapitalizem, saj je s postopno privatizacijo javnega premoženja postala poligon za fevdalno prilaščanje nekdaj odlično stoječih slovenskih podjetij, in to vse v imenu neoliberarne paradigme prostega pretoka kapitala, ki po domače pomeni nenadzorovana kraja premoženja. Tako so postopoma izginjale vse gospodarske pridobitve še iz časov vključenosti v Jugo, praktično kompletno je izginila močna tekstilna industrija, da o gradbeništvu niti ne govorimo, veliki energetski projekti, kot je TEŠ 6, pa so postali vadišče za nabiranje političnih točk v perverzni spregi politike in kapitala. Delavci, ki so bili v prejšnjem sistemu zaščiteni kot bubregi v loju, so postali (nepotreben) produkcijski strošek, ki ga je treba optimizirati, se pravi zmanjšati na najmanjšo možno mero, da bi se kapital lahko čimbolj neovirano stekal v privatne žepe. Razlike med bogatimi in revnimi so se tako samo še povečevale in tako imamo danes skoraj polovico državljanov, ki si ne upajo priznati, da živijo pod mejo preživetja oziroma imajo vsaj toliko, da jim (še) ni treba udariti po mizi in sprožiti državljansko nepokorščino. Medtem država sicer ni sedela križem rok, ampak je pridno širila neoliberarno propagando, se prepirala s sindikati, prirejala statistike brezposelnosti in rasti, in se predvsem vdinjala bruseljskemu dvoru, pri čemer je bila pogosto bolj papeška od papeža. Od tako zelo želene samostojnosti in neodvisnosti je ostalo bore malo, ravno tako od državnega premoženja, skupno dobro pa se je spremenilo v pobožne sanje peščice idealistov, ki so bili takoj označeni za komuniste oziroma za pripadnike prejšnjega režima. V takšnem ozračju je seveda veliko vprašanje, ali se dan zmage v četrt stoletja ni sprevrgel v dan žalovanja za izgubljenimi iluzijami, kot bi rekel Honore de Balzac. Zame se vsekakor je, pa tudi za mnoge, ki so na plebiscitu z veliko večino navdušeno pozdravljali samostojnost takrat še obetajoče države.

In nobeno naključje ni, da se v takšni situaciji na isti datum napoveduje ustanovitev nove "državne tvorbe" – neodvisne države Rog, ki seveda nima nobene politične legitimitete, ima pa močno praktično in tudi simbolno težo, saj pomeni, da so se vsaj nekateri ljudje odločili, da ne bodo več sodelovali pri velikem neoliberarnem projektu, ki daje bogatim in jemlje revnim, in da bodo postavili svojo svobodno cono po zgladu mnogih podobnih skupnosti v socialno razvitih državah zlasti južne Amerike. Z drugimi besedami, zasičeni politike in njenih vsakodnevnih laži, ki jih vestno beležijo (in jim na žalost tudi nasedajo) skoraj vsi glavni slovenski mediji, so se ljudje odločili, da bodo vzeli stvari v svoje roke in po zgledu podobnih akcij v prejšnjem sistemu ustanovili delovne brigade, ki urejajo okolico bivše tovarne koles Rog, ki je postala neke vrste osvobojeno ozemlje ne samo za alternativno kulturo, ampak za drugačen, primeža kapitala osvobojen način funkcioniranja sicer že praktično evtanazirane in amerikanizirane (potrošniško naravnane) družbe, ki seveda skuša preko mestnih institucij Rog zravnati z zemljo in na njegovem mesto postaviti institucionalizirano kulturo, ki bo državno podprta in tako v temelju kastrirana v svojem subverzivnem potencialu, po starem kapitalističnem pravilu, da lastnika, ki te financira, pač ne moreš in ne smeš kritizirati. Skratka, po tem, ko so nam totalno uničili celotno državo, njeno ekonomijo in kulturo, skušajo slovenski politiki v sodelovanju s privatizacijskimi mogotci, ki jih nekaznovano finančno podpirajo, v imenu Coca-Cole in njenih korporativnih pridobitev uničiti novo skupnost, ki skuša na principu solidarnosti povrniti odločanje v roke ljudstva na egalitaren, nehierarhičen in resnično demokratični način.