{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Pred kratkim sem prijatelja v šali vprašal, ali ve, kakšna je razlika med kočevskim in ljubljanskim Rogom. Rekel je, da imam smisel za črn humor. Pa vendar tisti, ki častijo, objukujejo, malikujejo, kakorkoli, kočevski Rog, živijo v preteklosti, medtem ko je ljubljanski Rog čista sedanjost. Iz zgolj prostora, v katerem se je zbirala ljubljanska alternativa, umetniki, intelektualci ali preprosto svobodno misleči ljudje, je dobesedno čez noč postal poslednja barikada svobode, osvoboditve izpod krempljev neoliberarne paradigme deli in vladaj, izpod pristajanja na novodobno izkoriščanje v imenu kapitala, ki ima povsod svoje lovke in je botroval tudi županovi odločitvi, da Rog zravna z zemljo in s tem dokončno zaduši javni prostor kot fizično, ne virtualno točko srečevanja, debat, razstav in drugih oblik kreativega komuniciranja.

Problem Roga ni problem neurejenosti in slabih razmer za bivanje, problem Roga je v tem, da z njim stoji in pade družbeni pojem svobode kot oblike neomejenega združevanja, komuniciranja, sodelovanja in umetniške inscenacije. Rog ni samo prostor alternativne kulture, ampak ima hkrati tudi velikansko simbolno težo, ki pa je velik preizkusni kamen predvsem za združeno levico in levico na sploh, ki je s svojo romantično apatijo in sklepanjem kompromisov z nasprotno stranjo sokriva za kompleten kolaps družbenega in političnega sistema. Ne glede na svoj videz ali pa ravno zaradi njega je Rog oaza sredi puščave, ki jo širi slovensko medijsko enoumje z neoliberalnimi načeli, od časopisov do televizij, namesto da bi prišli na kraj dogajanja in postali njegov del, del ne samo njegove, ampak kolektivne zgodovine tega nesrečnega naroda. Ne dogaja se samo Rog, dogaja se zgodovina, ki se je zgodila tudi z zasedbo Metelkove, čas za revolucijo, prevetritev zunanjih in notranjih prostorov duha, reformacija miselnosti, ki ji bo gotovo sledila protireformacija s svojimi pravili, odredbami in sankcijami, ki se jih je naučila pri nas že od Hrenovih časov naprej. Rušitvi Roga bi sledila institucionalizacija kulture, ki bi v prenovljenem Rogu našla svoje mesto, vendar to ne bi bil več isti Rog, ampak prostor za režimsko, narekovano, podkupljeno umetnost, ki bi v zahvalo za finančna sredstva morala obljubiti, da ne bo prestopila praga ekscesa, kar pa je, kot vemo, ravno bistvo vsake prave umetnosti. Če počasi sklenem tole kratko razmišljanje o Rogu, naj za konec, če smo že pri Kočevskem, spomnim na znameniti kočevski zbor ali zbor odposlancev slovenskega naroda na osvobojenem ozemlju, kjer se je konstituirala prva slovenska vlada. Morda je čas za novo, Rogovo vlado? Prijatelj, ki me je obtožil črnega humorja, bi se mi samo posmehnil in rekel, ja, mogoče kje drugje, ne pa med večinskimi mentalnimi obritoglavci in sociopati, ki se brigajo samo za svojo rit, v kateri jim tiči debeli novčanik. Lahko pa smo razklani še naprej in množično najemamo avtobuse za Kočevje, kjer nas za razliko od ljubljanske verzije ne bodo pojedle davščine, ampak kar medvedje. Rog je eden redkih odprtih oddelkov ljubljanske mentalne institucije, v kateri živimo, ne da bi se tega v celoti zavedali. In župan se tega zagotovo zaveda, saj ni neumen, zanimata ga itak samo kapital in politični prestiž, vendar je lahko Rog tudi točka njegovega padca z oblasti. Situacija je v vsakem prieru tvegana, do takrat pa: Gremo v Roga!