Majhni otroci imajo luštkane igrače: plišaste, mehke, kosmate, nasmejane, pisane živalice in človečke. Ko prerastejo plenice, dobijo fantki naenkrat v roke trde, gladke, mrke in hladno pobarvane pošasti in vojake; dekliške igrače pa niso več luštkane, ampak so kičaste: plastične, depilirane lutke, bleščeče opremljene z vsemi barvami, ki niso mrke in hladne. Temu sledijo tudi risanke in računalniške igrice. V enih se imajo vsi radi in rešujejo majhne zaplete v skupno veselje. Druge predstavljajo svet poln nevarnosti, v katerem se ni moč zanesti na nikogar razen nase. Tretje (ki jih je kdo ve zakaj manj) pa so mešanica enega in drugega, ki z bleščečimi zobmi in razkošnimi pričeskami jemlje vid. Kot da otroci pri treh ali štirih letih doživijo korenito duhovno preobrazbo iz angelčkov v (kičaste) peklenščke, ki ji morajo slediti tudi igrače …

Najbrž jo res doživijo. Svoje se še spominjam. Imel sem pleme plišastih živali in pleme Lego človečkov. Igral sem se z enimi ali drugimi, včasih z obojimi skupaj. Dobro so se imeli in razumeli. Skupaj s(m)o raziskovali kotičke stanovanja in se pogovarjali. Lego pleme je živelo v bivališču iz Lego kock. Vsake toliko sem zgradil novega, pleme pa se je preselilo – pač ker je zanimivo potovati in raziskovati nova območja … Kmalu po vstopu v malo šolo sem uvedel prvega zlikovca. Sčasoma sem jih dodal še nekaj in imel dve plemeni – dobro in slabo –, ki sta si bili stalno v laseh. Tudi plišci so dobili negativce. In potem je bila v mojem svetu igre vojna …

Je prestop s plišcev na vojake in bleščičaste pupe načrt v človeških genih in v otroški naravi? Je posledica vzgoje, da se otroci pričnejo navduševati nad orožjem in plastičnimi manekenkami, ker želijo ustreči pričakovanjem staršev? Je posledica videnega, slišanega in (žal skoraj vedno tudi) doživetega nasilja, ki ga otroci pri tej starosti sprejmejo kot naravno stanje? Je posledica tega, da so iz družinskega okolja naenkrat vrženi v vrtec ali šolo, v tuje okolje s tujimi nadomestki za starše in nenaravno veliko trumo vrstnikov, ki se borijo za pozornost in ljubezen z vsem, kar jim pride prav – torej z udarci in z lepoto? Je posledica vsega naštetega po malem? …

Kakorkoli že, orožje je sestavni del deške, kič pa dekliške igre. Ure in leta takšne in drugačne igre pustijo posledice na možganih. Dečki sanjarijo, kako z nasiljem rešujejo svet, deklice pa o svetu, v katerem je vse tipi-top po njihovem … Ko jih pričnejo hormoni v puberteti napeljevati k skupnemu igranju, pričnejo dečki napadati deklice, deklice pa se trudijo biti lepe in pridne. Mladeniči osvajajo ženske (vagine), mladenke pa njihovo navaljevanje nadzorujejo in oblačijo v nekaj romantičnega. Medsebojnih nesporazumov se moški lotijo kot sovražnikov, ki jih je treba uničiti, ženske pa kot sob v hiši odnosov, ki jih je treba pospraviti in urediti. Če na hitro preletimo stereotipe o moško-ženskih odnosih in razlikah med spoloma, ki jih imamo ravno v glavi, ugotovimo, da se da večino izpeljati iz razlik v igri dečkov in deklic …

Zanimivo pa je tudi, katerih vidikov življenja odraslih v otroški igri ni zaznati. Ste že videli plišasto tovarno ali plišast denar? … Obstaja družabna igra, v kateri so eni in isti igralci vedno v prednosti, drugi pa vedno nasankajo, ki bi jo z navdušenjem vedno znova igrali tudi otroci, ki nasankajo? … Obstaja otrok, ki ni radoveden in ustvarjalen, razen če ne upa več biti, ker jih je prevečkrat dobil po pički? …

Ne; svet otrok se od sveta odraslih razlikuje, kot da gre za dve različni vrsti. Srečata se šele proti koncu puberetete, ko otroci odrastejo – in večinoma pozabijo, kako je biti otrok …