Kakšna naj bi bila Ljubljana čez četrt stoletja? Ob razmišljanju o tem na prvi pogled ne preveč vznemirljivem vprašanju sem dobil povabilo iz Roga. Prišlo je kot naročeno, saj sem ravno bral članek z naslovom We, the People: Thoughts on Freedom of Assembly, ki ga je spisala Judith Butler. In Rogovci so me povabili, da bi imel predavanje v okviru cikla javnih razprav Rog postaja mesto. Povabilo sem kajpak z veseljem sprejel; predaval bom v četrtek.

Najprej sem pomislil na Judith Butler in njeno razmišljanje, nato pa še na Karla Marxa in simbolni prostor Roga, ki ga je kolegica Tina poimenovala prostor za počitek od kapitala. Tu je zato že prvi odgovor, kakšna naj bi bila Ljubljana v prihodnosti: taka, da bo imel človek dovolj prostora za počitek od kapitala in kapitalizma ter za razmišljanje o komunizmu. Ko govorimo o kapitalizmu, mislimo predvsem na red, disciplino in pritiske, zaradi katerih ne bi smel nihče počivati, pa če dol pade od dela.

V resnici nikoli čisto natančno ne veš, kdo te bere in kdo razmišlja o tvojih predavanjih. Ko ugotoviš, da tam zunaj vendarle je kdo in da obstajajo ljudje, ki se trudijo vzpostaviti prostore za počitek od kapitala in kapitalizma, si zadovoljen in si misliš, da še obstaja upanje, da se čisto vsi ljudje vendarle še niso predali in še niso položili orožja pred kapitalom. Takrat tudi ne razmišljaš o vseh tistih, ki te polivajo z gnojnico.

Marx je velikokrat razmišljal, kako kapital oblikuje svoj čas in svoj prostor, zato je oblikovanje prostorov za počitek od njega tako izjemno pomembno in dragoceno, kajti kapital ne pozna nobenega počitka, zato tudi terja od ljudi, da živijo blazna življenja brez počitka.

Vsaka leva reklama vas zato vsak dan nagovarja, da postanite dinamični in aktivni člani sodobnega občestva, ki nikoli ne spi in nikoli ne počiva.

A že zdrava pamet človeku pove, da je treba počivati. Veliko.

Groteskni primer takega norenja je gradnja velikanskih mest na Kitajskem, ki so popolnoma prazna, čeprav so pripravljena na sprejem milijonov prebivalcev, ki bi imeli na voljo čisto vse, kar sodobni prebivalec mesta potrebuje za udobno življenje, če bi se tam naselili.

Kaj vse ponazarja ta groteska? Ponazarja natanko to, da mest niso zgradili za ljudi in zaradi njihovih potreb, temveč so jih zgradili natanko zaradi potreb kapitala oziroma investitorjev, ki verjamejo, da se lahko kapital kopiči forever. Kot da bi kapital razmišljal takole: briga me, če bodo mesta popolnoma prazna, pomembno je, da smo jih zgradili in ustvarili toliko in toliko dolga.

Kapital ima torej zahteve. Kapitalisti imajo zahteve, ko vlagajo denar, ko investirajo, ker investirajo, investirati pa tudi morajo, da bi nakopičili več kapitala. Ljudje v tej zgodbi sploh niso pomembni, oziroma v njej sploh ne obstajajo drugače kot duhovi, prikazni.

Če kapitalistom uspe narediti vse, kar je treba, in je to skladno z zahtevami samega kapitala, imajo ob koncu dneva več, kot so imeli zjutraj. Imajo presežek. Krog se sklene z zahtevami po kopičenju kapitala, po tistem neverjetnem še več.

Ključna beseda za razumevanje tega dogajanja je dolg. Marx nesporno dokaže, da kapitalizem ne more obstajati brez dolga. Vzameš sedaj, plačaš kasneje. Tako je vodilo kapitalističnega življenja.

Torej sploh ne gre za to, da poravnaš dolgove, da jih odplačaš, da jih nimaš več. Daleč od tega, saj bi s tem uničil sam kapitalizem, ki terja še več.

Navadni ljudje morajo zato nenehno odplačevati dolgove, še pred tem pa morajo vedno znova najemati kredite, da bi lahko jemali v svoje roke dobrine in blago.

Eden najbolj učinkovitih načinov za ponazoritev zapisanega je seveda gradnja hiš, v katere se naseljujejo ljudje, ki morajo kupiti veliko dobrin, s katerimi jih napolnijo. Vse to je naddoločeno s sanjami ljudi, da bi imeli svoje hiše, ki bi jih napolnjevali z množico dobrin. Za take sanje pa je seveda treba skrbeti s propagando in s posojanjem velikih količin denarja.

Ljudje, ki naseljujejo individualne hiše, so zaposleni z njimi in z dobrinami, s katerimi jih napolnjujejo. Prostori urbanega življenja jih ne zanimajo prav veliko.

Zadeva pa nikakor ni tako preprosta, kot bi radi lastniki kapitala, ki si želijo dobrih potrošnikov, da bi napolnili čim več hiš s čim večjo količino dobrin. Dolgovi namreč lahko postanejo preprosto preveliki in pride od zloma, do krize, do pokanja balonov, nato pa do dolge depresije, v kateri živimo prav zdaj (cf. Alex Callinicos, Deciphering Capital: Marx’s Capital and its destiny).

Lahko pride tudi do vojn, ki pomenijo velikansko trošenje dobrin in uničevanje hiš, javne infrastrukture, vsega. Kapital preprosto potrebuje vojne, zato te niso izključene in se bodo dogajale, čeprav bodo politiki vedno znova pridigali ljudem, da se ne bi smele nikoli več ponoviti.

Preden pride do vojn, rešuje kapital samega sebe na drugačne načine. A še vedno se ne rešuje tako, da bi lahko rekli, da so mesta namenjena ljudem, njihovim željam, potrebam, interesom in vsemu drugemu.

Kraji za počitek od kapitala so zato nujno kraji za razmišljanje o pravih potrebah ljudi, njihovih željah in interesih. So torej nujno potrebni kraji za alternativo, ki ne pomeni več istega ali različic istega.

Rog je zato lahko le urbani kraj, kjer se srečujejo različni ljudje in skupaj razmišljajo o alternativi. Te po definiciji ne more ponujati sam kapitalizem. Zmore sicer vse, alternative samemu sebi pa ne zmore artikulirati.

Pri tem mu moramo zato pomagati, kajti brez nje se bo pokopal, s seboj pa potegnil še vse nas. Rog tako ne more biti kraj, kjer se zbirajo družbeni marginalci in čudaki, temveč mora biti kraj, kjer se srečujejo ljudje, da bi mislili sam kapitalizem in znotraj njega zastopali zunanjost. To je torej kraj urbanega boja s kapitalizmom in za komunizem.

Za komunizem zato, ker mora biti del mreže urbanega življenja ljudi, ki niso zadovoljni s kapitalizmom in tudi nikoli ne bodo. Ne gre torej za muho enodnevnico.

Ali kot je rekel David Harvey na nekem predavanju, ki ga je imel pred kratkim: mesto ni le urbani kraj razrednega boja, temveč je tudi temelj revolucije. Moto urbanega življenja je zato tale: poskrbimo za drugačno kakovost našega življenja.

Govorim o kakovosti, ne o kopičenju istega in različic istega, saj za vse to skrbi že sam kapitalizem. Pariška komuna je še vedno svetla točka na temnem kapitalističnem nebu, predstavlja pa natanko učinek tega, kar je v samem jedru človeških osebkov: zmožnost, da vsak posameznik postane delček nečesa, kar ga presega in je dobro.

Poln kufer imam tega norega sveta, ujetega v war-and-oil-driven globalization. Znanvetniki napovedujejo: leta 2040 (torej čez 25 let, op. cit.) bo v globalnem ozračju več kot 450 molekul CO₂ na milijon molekul. Ljubljana bo takrat veliko bolj podobna naselju prebivalcev savane kakor urbanemu okolju.