Ta teden me je kot strela z jasnega, da bomo aktualni tudi z metaforami, udarila novica o mednarodni vojaški vaji vojaškega letalstva poimenovani »Jadranski udar«. In smo spet spičili v zrak 100.000 EUR. Kar je mogoče nekaterim zanimiv mednarodni dogodek celo sodelovanje, izobraževanje in urjenje za morebitne skupne vojaške posege, se meni zdi povsem nekaj groznega in alarmantnega. Slovensko javnost očitno to ni kaj dosti pretreslo, civilna družba je to sprejela bolj ali manj vdano kot to počne vse pogosteje, apatično. Dejstvo je, da se vse bolj usmerjamo v nekakšno vojno pripravljenost, kot bi se vračali v čase tik pred ali takoj po osamosvositvi. Pravzaprav niti ne, spomnim se, da smo takrat celo razmišljali o priložnoti popolne demilitarizacije Slovenije. Nekateri smo čisto zares v to tudi upali in verjeli.

Vlada je počasi, a vztrajno iz neke »kremšnit politike« prešla v izrazito avtoritarno in samovoljno; še vedno ne vemo koliko nas je stala žica in ograje, ki so jih namestili, da bi nas zaščitili. Kakšni razlogi sloh lahko obstajajo za zaupnost te informacije, da nam to prikrivajo, ko se ve, da bo račun izstavljen nam?

Res zanimivo, še nekaj tednov pred tem pa so nas mediji bombardirali kako je slovenska vojska podhranjena, kako nič ne deluje, vsega manjka; skratka preko medijev smo javnosti in tujim opazovalcem sporočali, da smo na psu. Kot, da ne bi bilo to dejstvo dobro znano. Nič hujšega, če bi to veljalo zgolj za vojsko, bi jo lahko jemali celo  za pozitivno novico. Veiko huje je da podoben opis stanja lahko beležimo v zdravstvu, sociali, na področju zaposlovanja... Prav zato bi se naša strateško politična usmeritev morala že od nekdaj usmerjati v pokončno in suvereno držo na drugih področjih npr. IT tehnologija, raziskovanj in znanost, turizem in delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Kjer pa bi lahko dejansko imeli močna pogajalska izhodišča z vidika geo-političnega vidika. Točno take in podobne stvari govorijo vsi med kampanjo, potem pa ...

To nam očitno ni bilo nikoli v krvi in genih, raje se potuhnemo vedno priglasimo za kočijaže, neglede na to kdo je gospodar kočije se prikladno prilagodimo, sklonimo glave in požremo ponos, tisti redki, ki ga sploh še kaj premorejo. Saj poštenost, iskrenost in dostojanstvo niso več v modi, še manj koristni v kolikor imaš velike ambicije postati japi (ali kaj podobno kravatarskega). Taka je samostojnost, kjer ti drugi ukazuje! Res nekaj zelo posebnega, čeprav prekleto tako tipična za Slovenijo. Bolj, ko je nimamo, bolj se jo želimo oklepati in nenehno o njej govorimo, da jo imamo, da jo moramo ubraniti, da jo ne smemo izgubiti, ker je bila težko izborjena in druge bla, bla, bla, floskule, ki jih te dni poslušamo ob 25 obletnici Samostojnosti. Obletnici, ki se bliža in nas ponovno razdvaja, deli, vznemirja in vrača v polpreteklo zgodovino. Smo dejansko zgolj še kot miške, ki neskončno vrtijo kolo znotraj svoje kletke. Samostojnost in neodvisnost se preprosto izkazuje v in z dejanji; ker, če je, je. Če pa je ni, je to odsotnost potrebno skriti z besedami, manipulacijami in proslavljanjem, kar je seveda preprosto patetično in brezupno početje.

Po tolikih letih me obdaja predvsem velika žalost in razočaranje, saj leta minevajo, a v tej državi ni kaj dosti premikov, ne okopov z vidika spoštovanja človekovih pravic. Prav vsak teleban je lahko general po bitki, in sedaj se pri nas tre tako enih kot drugi, ki so največkrat v isti osebi. Zakaj se junaštvo pogumnih, drznih in izjemnih ljudi nemiri potem kaj delajo tukaj in sedaj za to in prihajajoče generacije!?

“Fuck off 25 let samostojnosti!” To izrečem brez kančka sramu in obžalovanja, s polno odgovornostjo in zavestjo, ker merim s kriterijem kvalitete življenja njenih prebivalcev. Le-ta pa je v tej t. i. samostojni republiki vedno bolj okrnjena in nižja. Naša več kot 20-letna prizadevanja so bila vedno usmerjena v to, a so žal za nas še vedno po večini neizpolnjena. Zakona o osebni asistenci še vedno ni v parlamentarni proceduri, še vedno je več kot 940 mlajših posameznikov nameščenih v domovih za ostarele, še vedno je več kot 4.000 prav tako mlajših ljudi zaradi svojega hendikepa nameščenih v različne posebne zavode. Država z institucionalizacijo, segregacijo in izključevanjem ljudi iz družbe pod pretvezo posebnih obravnav grobo krši človekove pravice in podpisane zavezujoče mednarodne konvencije. Zato naj nikar noben politik ne govori o samostojnosi, dokler ne izpolni svojih dolžnosti in danih zavez. Decembra se je koalicija z gospo Simono Kustec Lipicer na čelu zavezala, da se v začetku leta sprejme Zakon o osebni asistenci, sedaj je očitno dobila amnezijo in o tem niti besede več. S takšno matematčno natančnostjo se to zgodi mnogim politikom; v teh 25 letih smo jih že kar nekaj spoznali s podobnim bolezenskim stanjem.

Ne bomo se vdali ali se v teh težkih časih prepustili malodušju, ampak se bomo še naprej borili; ne zgolj v svojem imenu, ampak tudi v imenu tistih, ki so še zaprti v institucijah in sanjajo o enakopravnosti ter enakih možnostih. Prav tako tudi v spomin na kolege, ki so preminuli v želji, da bi tudi sami zaužili ta občutek svobode in neodvisnega življenja.