Nekoč je bilo preprosto. Ljudje so bili najprej otroci, ko so prišli v puberteto, pa so postali odrasli. Svet je slonel na ramenih najstnikov. Z (zrahljanih) tečajev je padel šele, ko so ga zavzeli starci. Nekoč so pri 30-ih, 40-ih umirali. Danes pri 50-ih, 60-ih vladajo svetu. In vladajo mu povsem drugače, kot bi mu vladali 30 ali 40-letniki, kaj šele najstniki …

Danes so najstniki nebodijihtrebe. Vsi čakajo, da jih puberteta mine, v tem času pa se jih trudijo imeti na uzdi. Otroci so koristni, ker so ljubki in zabavajo starše. Odrasli so koristni, ker služijo in plačujejo. Najstniki veljajo za popolno izgubo truda, časa in denarja.

Vsi od njih zahtevajo in pričakujejo odraslo, zrelo in odgovorno vedenje. Zraven pa še vedno živijo v istih otroških sobah kot dotlej, z istim pohištvom, z istimi igračami, hodijo v iste šole z istimi sošolci in učitelji ter enakimi urniki. Svet jim omogoči majhno spremembo le, ko jih pošlje v srednjo šolo. A ta sprememba je zgolj lepotna: gre za drugo šolo z drugimi sošolci in učitelji ter malo drugačnimi urniki, v primeru gimnazije pa še to ne. Njihov 'delovni' dan je enak, kot je bil, ko so bili stari pol manj. Delati v pravem pomenu besede sploh ne smejo; v 'razvitih' državah je to prepovedano. Čisti dolgčas …

V kratkem času dobijo nova telesa z novimi hormoni. Zanimati jih začnejo nove reči. V sebi odkrivajo nove sposobnosti. Svet okoli njih pa se vede, kot da tega ni, kot da so še vedno otroci. In potem se čudimo, da razgrajajo, kričijo in razbijajo? Kako pa naj svetu dopovejo, da je čas za spremembe?

Če se jim ni že prej, se najstnikom dokončno strga v srednji šoli – tej kletki podaljšanega otroštva. Spustijo se v bolj ali manj odkrito vojno s svojimi ječarji: starši, učitelji in odraslimi nasploh. Prerokba, da so nebodijihtrebe, se samouresniči …

Vojna seveda nima učinka, a ne zaradi njihove nepripravljenosti ali nesposobnosti, temveč zaradi premoči odraslih. Zakonodaja jih obravnava kot otroke, v vsem podrejene staršem ali skrbnikom. Če bi hoteli na svoje proti volji staršev, bi jim na prste stopila tudi država. Lahko živijo doma ali v kakšnem zavodu, nikakor pa sami ali bognedaj z drugimi najstniki brez odraslih.

Pri 18-ih vse to lahko, a je to zgolj teorija. Srednja šola se, zvito, ne zaključi takrat, ampak leto ali dve kasneje. Starši in država tako onesposobijo najstnike še za nekaj časa.

Če gredo študirat, jih onesposobijo vse do konca odraščanja, ko norost pubertete počasi popusti. Namesto da bi soustvarjali svet, se prebijajo skozi gore nepomembnih podatkov in pišejo nekoristne seminarske naloge (obiščite čitalnico v času izpitov, pa se boste počutili kot v dnevni sobi norišnice …). Hudobija visokošolskih učiteljev in njihovo življenje v slonokoščenih stolpih lastnih ved tudi nista ravno veter v jadra študentov …

Neštudente medtem onesposobijo z zaposlovanjem (bolje rečeno nezaposlovanjem): iskanjem dela, kratkimi zaposlitvami, delom na črno, nabiranjem neplačanih izkušenj, pripravništev, s samostojnimi podjetniškimi poskusi … Vsem, kar študente čaka po študiju …

Žar mladosti ni neskončen in vsemogočen. V naravi najstnikov je zato, da jim pomaga vključiti se v skupnost. Najstniki so izjemno radovedni in voljni so se učiti skoraj vsega, kar bi jim pomagalo enakovredno vstopiti v svet odraslih. A ne čez pet ali deset let, temveč zdaj, sproti … Ker tega ni, žar ugasne.

V čem so najstniki tako zelo drugačni od odraslih? Morda še najbolj v tem, da jih zanima nešteto reči in se nobeni niso pripravljeni posvetiti tako bolestno kot kak 30-letni karierist brez omembe vredne preteklosti. Sicer izgledajo kot odrasli, se vedejo kot odrasli (če hočejo) in se odločajo kot odrasli (enako odgovorno). Nekdo, ki pred 18. letom ne razume posledic svojih dejanj, jih tudi kasneje ne bo …

Aleksander Veliki in Ivana Orleanska sta le najbolj znana najstnika, ki sta se izkazala enako ali bolje, kot bi se katerikoli odrasel na njunem mestu. A vsaka vojna ima na stotine najstniških junakov, ki najdejo domiselne rešitve, s katerimi rešijo mnogo življenj. Tudi mnoge družine, v katerih je stalno vojno stanje, pogosto premorejo zrno soli zgolj v poskusih otrok in najstnikov, da bi preživeli in še koga zaščitili. V obdobjih miru pa ne obstaja nobena 'odrasla' skupina ljudi, ki bi znala tako dobro reči bobu bob, kot to znajo najstniki …

Če bi (iskrene in razumljive) ocene knjig, koncertov, predstav in razstav pisali najstniki, bi imeli dosti boljšo umetnost, kot jo imamo. Tudi znanost bi nam približali bolje kot to uspeva znanstvenikom (slabše se niti ne da). Le kaj bi nastalo, če bi jim omogočili umetnost in znanost tudi ustvarjati, kot je to omogočeno odraslim in izšolanim umetnikom in znanstvenikom (že malo svobode pri krožkih dela čuda)? …

V športu in računalništvu se mnogi najstniki enakovredno kosajo z bolj izkušenimi odraslimi. Odsotnost izkušenj jim omogoča boljšo prilagodljivost. Pomanjkanje znanja nadomestijo z domiselnostjo, pomanjkanje osredotočenosti pa z domišljijo. Ko so še obstajale obrtne delavnice, so lahko kot vajenčki obogatili delovne postopke, če so bili mojstri za to dovzetni. A za domislice najstnikov so bili mojstri ravno tako dovzetni, kot so danes učitelji – bolj ne kot ja …

Kaj bi se zgodilo, če bi dali najstnikom polno odgovornost zase? Osnovna šola, ki bi bila res »osnovna«, bi življenjsko nujne osnove vcepila otrokom do 12. leta. Saj jih ni tako zelo dosti; le drugačne so od teh, ki jih vceplja zdaj … Potem bi se lahko izobraževali po svojih splošnih ali omejenih zanimanjih, nabirali neredne (itak) delovne izkušnje in imeli družine.

Družine? Zakaj pa ne? Vsekakor ne bi bili tako obsedeni s starševstvom, kot so današnji starši, ampak bi bila to zgolj ena od bolj ali manj zabavnih obveznosti. Otroci najstnikov bi bili otroci, ne pa načrti, ki morajo uspeti. Najstniki nimajo neizživetih sanj, da bi jih prenesli na svoje otroke, ampak živijo iz dneva v dan – kot otroci. Tako imenovana neodgovornost, ki jim jo ljudje pogosto očitajo, bi bila v tem primeru prednost …

Prav tako bi jim dol viselo za vzgojne prijeme, starševski priročniki pa bi doživeli padec naklade. Starševstva bi se lotevali neobremenjeno. Koliko bi bili odgovorni ali ne, je druga stvar, a po mojem ne dosti manj, kot če bi imeli otroke 10 ali 20 let kasneje. Se 'zreloletneži' obnašajo kaj bolj zrelo, ko se zaljubijo? A zganjajo manjšo štalo, ko jih partnerji zapustijo? So zaradi dolgoletnih izkušenj njihovi družinski in partnerski odnosi bolj skladni in manj stresni? … Žal; odgovornost je bolj odvisna od vzgoje in značaja kot od starosti …

Najstniki bi svet odkrivali skupaj z otroki. Ne bi se čudili otrokom, kako se čudijo svetu, ampak bi se čudili skupaj z njimi. Ne bi bili nasprotniki, ki si prizadevajo nekaj dobiti na njihov račun (ljubezen, spoštovanje, vdanost …), ampak bi bili kot starejši sorojenci zavezniki, ki bi si prizadevali znajti se na svetu.

Energijo, ki jo zdaj mečejo stran, bi najstniški starši vlagali v svoje otroke. Ko bi ti za silo zrastli in sami postali najstniški starši, bi bili ti dedki in babice stari okoli 30 let. Imeli bi izdelan življenjski nazor, raznolike delovne izkušnje, na podlagi katerih bi vedeli, kaj želijo početi in v čem so dobri, izobrazbo, ki bi jim omogočala točno to početi, bivališče in umirjeno družinsko življenje. Z žarom, ki bi še vedno gorel, zmernim znanjem in veščino bi se lahko polno, a umirjeno vrgli v delo, prevzeli vodilna delovna mesta in odgovornost za razvoj družbe. V rokah takšnih ljudi se ta vsekakor ne bi razvijala kot ujetnica pohlepnih starcev z neizživetimi sanjami …

Kdor da moč tistim, ki je nimajo, je ima potem tudi sam več …