Zdravstvo je prešlo vse meje. Z zdravljenja poškodb in bolezni se je razširilo na 'zdravljenje' staranja in umiranja, kot da je prvega mogoče ustaviti, drugega pa preprečiti. A to mu ni bilo dovolj; kot rak se je razširilo na 'zdravljenje' vseh oblik človeškega obstoja, ki se mu zdijo manj običajne, med njimi celo nosečnosti. Napihuje jih do pokanja in mrcvari do neprepoznavnosti … To že dolgo ni več zdravstvo, ampak je zdravstvizem – prepričanje, da lahko z natančnim rezanjem ali zmernimi količinami strupov rešimo vsako odstopanje telesa ali duha od povprečja, torej od 'normalnosti'.

Zdravstvo je z eno nogo vedno v esesovskih škornjih. Kjerkoli so na oblasti samodržci, lahko z gotovostjo računajo nanj. Odkar sodobno zdravstvo obstaja, še ni bilo trdoročne vlade, v kateri zdravniki ne bi (v vlogi ene teh trdih rok) samodejno, zavzeto in domiselno pomagali oblasti pri odstranjevanju odvečnih osebkov iz družbe. Kjer imajo uradno oblast voditelji voljenih strank, pa se lahko zdravniki zanesejo na stalen dotok denarja in odsotnost motečega gledanja pod prste. V obeh primerih se lahko igrajo z življenji in v obeh primerih tudi se, če se jim ljubi. Če se jim ne, so površni in malomarni; kdo pa jim kaj more? …

Zdravniki so pohlepni in častihlepni, zato se jim ljubi. Površni in malomarni postanejo, ko dosežejo pričakovane prihodke in želeno čast (včasih kar hitro). Na poti do tja pa odkrivajo vedno nove poškodbe in 'poškodbe', bolezni in 'bolezni', opredeljujejo sumljive oblike bivanja ter izumljajo postopke njihovega zdravljenja in obravnave. Meja med zdravjem in boleznijo je v takšnih okoliščinah nekaj zelo poljubnega in spremenljivega. V osnovi je stvar dogovora najbolj pohlepnih in častihlepnih zdravnikov določene bolnišnice, dežele ali države, pogosto pa gre za odločitev posameznega zdravnika.

In zakaj se ljudje temu prepuščajo? Zakaj je sodobno zdravstvo tako uspešno povozilo ljudskega? Uspelo mu je zaradi nasilnega uvajanja, predvsem pa zato, ker od strank ne zahteva, da pri sebi karkoli spremenijo. Lahko se še naprej nažirajo, nacejajo, kadijo, goltajo tablete (to je celo zaželeno), izgorevajo, krnijo, se sekirajo, premalo spijo … Še navodil za okrevanje jim ni treba upoštevati …

Bolj so zjebani, več dela je za zdravnike. Se lahko torej čudimo, da velja tudi obratno: več dela imajo zdravniki s tabo, bolj si zjeban? … In prav v tem grmu tiči tudi zajec, zakaj so zdravniki zlizani z oblastjo. Vsi oblastniki skrbijo zase na račun ljudstva. Višji je ta račun, bolj so ljudje bolni. Bolj so ljudje bolni, bolj potrebujejo zdravnike. Bolj potrebujejo zdravnike, bolj ti služijo in bolj so spoštovani.

Splošno je sprejeto, da ima vsako ljudstvo takšno oblast, kot si jo zasluži. A to velja za vse, ne le za oblast. Velja tudi za zdravstvo, šolstvo, gospodarstvo, umetnost in šport … Velja za zrak, zemljo, hrano in vodo … Velja za poslovne, javne in zasebne odnose … Velja za merila, kaj je normalno in povprečno življenje … In seveda velja za posledice, ki jih takšno življenje pušča na zdravju tistih, ki si ga na vse kriplje prizadevajo živeti …

Obstaja dober zdravnik? Ne. Če hoče dobro delati, mora imeti dobre odnose z drugimi zdravniki. Torej mora spregledati, včasih celo prikrivati njihove malomarnosti, napake in zločine. Če to počne, je slab človek in slab zdravnik, ki deluje v nasprotju z zdravniško prisego. A tudi če prekrši mafijsko dolžnost molčanja, je v nasprotju s prisego. Ne »ohrani vse dolžne hvaležnosti in spoštovanja do svojih učiteljev;« uniči »čast in plemenite tradicije zdravniškega poklica« ter izda »brate in sestre.« 'Bratje in sestre' ga seveda izobčijo – mu otežijo ali onemogočijo delo. Če je izobčen, je sicer lahko dober človek, ne more pa biti dober zdravnik, ker v takšnih pogojih ne more dobro delati.

Torej je samo mrtev zdravnik dober zdravnik? Ko je mrtev, vsaj ne more več biti slab …