Take so trenutne bolj ali manj splošno sprejete sanje: lahko sem nekdo. Nekaterim ljudem se tudi uresničijo. V risanem filmu Zootopia (Byron Howard, Rich Moore, Jared Bush, 2016) spremljamo uresničevanje takih sanj, ki pa je obenem izjemen in aktualen družbenopolitični komentar, ostra antropološka kritika predsodkov, stereotipov in napačnih prepričanj o drugačnosti in drugih ljudeh ter nadvse prijazen in inteligenten vpogled v pogumno držo zajčice Judy, ki zagotovo ni predator, še manj pa je velikonočni zajček, v katerega naj bi verjeli verniki, da bi šlo kapitalizmu še bolje. Ob gledanju razgibanega in z akcijami prepredenega filma, ki nas navdušujejo in prijetno vznemirjajo, se resnično prepričamo, da naivni otroci niso nujno nemočni in nedoletni, da so velike ideje o egalitarnosti, miru in solidarnosti boljše od neoliberalnih klišejev in novoreka, da predatorji morda sploh niso predatorji, ker so zgolj narobe prepričani, da so plenilci, in da družbena harmonija še ne pomeni odsotnosti konfliktov, sporov in zlikovcev, ki jih je treba privesti pred obličje pravice, ker tako mora biti. Kak cinik bo seveda pripomnil, da sanje vselej umrejo, da otroci odrastejo v depresivne, zdolgočasene in prilagojene odrasle ljudi na antidepresivih, in da komunizem ni mogoč, ker se je že v preteklosti izkazalo, da je sama ideja komunizma povsem zblojena in ne ustreza človeški naravi, toda tako lahko razmišljajo ciniki le, ker ne vedo, kaj človeška narava sploh je. Torej ne bi bilo velike škode, če bi se o njej preprosto poučili.

Učenje je zares potrebno, saj je svet, v katerem živimo, povsem nor. Tudi film se mu ne skuša izogniti, zato se mora Judy soočiti z lastnimi stereotipi in predsodki, doživeti padec, zaradi katerega se zdi, da vendarle pristaja na vlogo, ki ji je tradicionalno predpisana, ter se vrniti v rodni kraj k mamici in očiju, da bi pomagala voditi družinsko podjetje, vezano na ekološko neoporečno pridelovanje zelenjave. Film ji ne prizanaša, temveč pokaže, da se mora tudi glavni junak srečati s samim seboj in si zastaviti nekaj radikalnih vprašanj, na katera je dobro ponuditi nove odgovore.

Poleg tega mora ugotoviti, da družbeno polje ni estetsko dizajnirana cvetlična greda, da so tam zunaj resnično grobi in brezkompromisni plenilci, pa naj bodo taki zaradi narave ali pa zato, ker jih je nekdo začaral, da je treba znati uporabljati metafore in jih skušati razumeti onkraj tega, kar ji pride spontano na misel. V vsakem primeru mora vzeti tudi lekcijo o solidarnosti, različnosti in ideoloških praksah, ki poudarjajo diskriminacijo in jo skušajo prikazati kot naravno dejstvo. Da o rasnih politikah niti ne govorim, saj so številni ljudje še vedno prepričani, da obstajajo različne rase ljudi, od katerih so ene bolj vredne, drugi pa bistveno manj.

Zapisano se sijajno artikulira v podobi resnično majhnega mafijskega botra, ki ga vsi kličejo Mr. Big, nad njim pa bi bil navdušen sam Marlon Brando.

Navsezadnje se spremeni tudi sicer domnevno nepopravljivi in cinični lisjak Nick, za katerega je Judy v določenem trenutku spontano prepričana, da je plenilec. Izkaže se, da je družbeno življenje, ujeto v hierarhizirano logiko predsodkov in stereotipov, nevarno in dolgočasno obenem, zato se ponudi v razmislek tudi stara ideja o odgovornem posamezniku, ki ne sledi neoliberalnim sanjam, temveč se končno odloči, da bo resno razmislil o resničnih koordinatah družbenega življenja onkraj iluzij in sanj, ki jih ima preprosto dovolj, vzel v roke dobro knjigo in se dal poučiti, v kakšnem svetu zares živi.

Človeku gre resnično na bruhanje, ko posluša žargon o sanjah znotraj realnosti, ki je očitno nepravična do večine ljudi, izkoriščevalska in plenilska. Sprašuje se, kako je mogoče, da ljudje tako dolgo pristajajo na napačna prepričanja, kdo je plenilec in kdo je plen, kdo je moški in kdo je ženska, katera družina je prava in katere so napačne, kdo mora biti pasiven in podrejen, kdo je bolj inteligenten in kdo manj, katere značilnosti imajo dobre matere in katere imajo dobri očetje, kdo je avtoriteta in kdo ni, koliko privatne lastnine je še treba nakopičiti in koliko profitov je treba še nagrmaditi.

Še bolj se mu gnusi, da so administratorji vselej na malici, ko je treba nekaj narediti za malega človeka, da domnevno vselej vse naredijo na najboljši način, čeprav se napake množijo in množijo, da nihče ni nikoli odgovoren, ker je vselej odgovoren neobstoječi drugi, da ni mogoče narediti ničesar, ko za to prosijo navadni ljudje, isto pa je mogoče narediti v hipu, ko to terjajo oni zgoraj.

Gnusu se pridružuje jeza, ker imajo piarovci v rokah vse vzvode, da dnevno prepričujejo ljudi v napačna prepričanja, ti pa jim verjamejo. Verjamejo v svet, ki je ravno nasproten od sveta, kakršen je v resnici, verjamejo, da smo nekje globoko v sebi še vedno zgolj butaste živali in da ne bomo nikoli kaj drugega, da smo torej obsojeni na vloge žrtev in plenilcev, hlapcev in gospodarjev, množice in elite.

Ob tem se zaostri vprašanje, zakaj sanjati v narobe postavljenem svetu. Zakaj se sploh še zanimati za prihodnost, če pa je tako ali tako ne bo?

Utopične zamisli nenadoma niso več utopične, ideje, usmerjene zoper prihodnost, ki je zgolj več istega in obenem obsojena na žalosten konec, pa so obet nečesa resnično vznemirljivega in zanimivega, kajti človeku se lahko končno zbistri oko in lahko ugotovi: da je navidezno prijazen svet poln nasilja; da sprejemajo ljudje nasilje kot del človeške in družbene narave; da sprejemajo izkoriščanje kot naravno danost, na katero preprosto ni mogoče vplivati; da družbene hierarhije niso odraz večnega kozmičnega reda, v katerega je pač treba brezpogojno verjeti; da je jeza zaradi sistemskega izkoriščanja ljudi upravičena; da bo vsega tega nekega dne tako ali drugače konec, pa če bodo skušali biti ljudje še tako prijazni.

In če bo vsega tega konec nekega dne, je čisto vseeno, če ga je konec že danes.

Ne gre torej za neoliberalne sanje posameznikov in za uspeh peščice, temveč gre za komunizem, ki združuje, kar imenuje Richard Wolff WSDEs (Workers Self-Directed Enterprises), in to, kar imenuje Michael Roberts a national plan based on collective ownership of the major sectors of the economy, finance, industry and key services.

To so prave sanje: državno načrtovanje, kolektivna lastnina in samoupravljanje. Prihodnji svet bo komunističen ali pa ga preprosto ne bo.