Nevarni ljudje objektivno ogrožajo sebe in okolico, pri čemer je čisto mogoče, da se tega ne zavedajo; prav zato so še nevarnejši, saj se njihove nevarnosti pogosto ne zavedajo niti ljudje, ki živijo z njimi. Zadeva je zares zapletena: nevarni ljudje se redko prikazujejo drugim ljudem kot odkrito nevarni. Praviloma pravzaprav ravno niso odkrito, odprto nevarni. Znani so klišeji o pedofilih, ki so med prebivalci znani kot topli, prijazni, čuteči in inteligentni ljudje. Pogosto o njih pravijo, da nosijo svoja srca na dlani in da se razdajajo drugim. Da so torej nadvse empatični in odprti do drugih ljudi. Prav zato jim na primer otroci tudi zaupajo; sami dobro vedo, da morajo najprej pridobiti otrokovo zaupanje. Obstaja torej zanimiva povezava med pridobivanjem zaupanja (na primer otrok, volivcev) in zlorabami. Kdor ima odprto srce, je lahko tudi ekstremno nevaren človek.

Odprta srca so pomembna še na nekem drugem področju. Znano je, da živi v neoliberalnem kapitalističnem svetu vse več sužnjev, beguncev, izkoriščanih delavcev, nezaposlenih, revežev, invalidov brez prihodnosti. Vsakdo ve, da je res tako. In kaj se dogaja?

Evropa se je na primer elegantno izvlekla iz položaja, v katerem bi morala še naprej sprejemati begunce. Turčiji je obljubila denar in ta ji je obljubila, da bo sprejemala begunce. Videti je, da je mogoče z denarjem reševati tudi probleme, povezane z ljudmi, ki sicer bežijo iz nemogočih, nasilnih razmer ter sanjajo o lepšem svetu.

Medtem ko torej propagandni stroj nagovarja ljudi, naj sanjajo znotraj danih okvirov, milijonom zapira vrata pred nosom in jim tako sporoča, da se lahko za svoje sanje obrišejo pod nosom. Medtem ko eni sanjajo, drugi ne morejo niti sanjati.

Povečuje pa se tudi število prijaznih kapitalistov, ki imajo poleg odprtih src še odprte denarnice. Dajejo velikanske vsote denarja revežem in drugim ljudem, za katere pravijo, da so pomoči potrebni. Ljudje zaradi njihovega denarja ne bodo uresničevali svojih sanj, bodo pa še naprej prejemali pomoč onih, ki bodo tudi zaradi tega še bogatejši, kot že so.

In v tem prepoznavam skrajni cinizem sodobnega sveta, v katerem se nič zares ne spremeni, ampak se problemi z denarjem premikajo sem ter tja ali pa jih preprosto maskirajo.

Ljudje so res potrebni pomoči, vendar ne v opisani obliki. Samo pomislite. Sistem jih najprej uniči in sesuje, jih onemogoči in jim vzame vse, kar so kdajkoli imeli, potem pa jim nekaj posameznikov vrne drobtinico ali dve, drugim pa naroči, naj sanjajo. Begunce preprosto naselijo v begunska taborišča, kjer lahko zgolj čakajo na lepšo prihodnost, ki seveda nikoli ne napoči.

Svet ne bo nikoli boljši, če bodo pripadniki elite odpirali denarnice, v katerih je tako ali tako denar, odvzet delavcem, ki ustvarjajo vrednost. Naj povem še drugače: delavci ne bodo nikoli živeli v boljšem svetu, če se nekateri pripadniki elite nenadoma čudežno znajdejo v posebnem položaju, v katerem začutijo sočutje, empatijo, ljubezen, naklonjenost in vse druge emocije do njih. Delavci namreč ne potrebujejo niti čustev, niti odprtih src, niti sanj, niti dobrodelništva. Potrebujejo zgolj komunizem, v katerem razpolagajo z vrednostjo, ki jo ustvarjajo.

Vprašanje pa je, če je za komunizem sploh še čas. Objektivne meritve namreč dokazujejo, da se Zemlja segreva z velikansko hitrostjo. Nekateri izračuni kažejo, da se lahko v enem samem desetletju, do leta 2026, planet segreje za neverjetnih 10 °C!

Zelo udobno je tako verjeti, da se do leta 2100 ne bo zgodilo nič posebnega, da je še dovolj časa, da bodo elite že nekaj pogruntale in zaščitile ljudi pred samouničenjem. V tem je veliko naivnosti, ki se nam utegne krepko maščevati, saj že sedaj živi sto milijonov ljudi v priobalnih mestih, kjer bo vse teže živeti, kajti oceani bodo vse toplejši in njihova gladina bo vse višja.

Veliko naivnosti je tudi v ideologiji naravnega življenja, kar je ironija sama po sebi, saj je narava zaradi podnebnih sprememb vse bolj divja; zadnje poplave v Franciji in Nemčiji ter smrtne žrtve zaradi njih so zgolj kaplja v morje. Poleg ideologije odprtih src je tudi ta zelo razširjena. Številni ljudje zato verjamejo, da obstaja enačaj med besedo naravno in sintagmo moralno dobro. Kar je torej naravno, je tudi moralno dobro. Naivnost takega prepričanja je kajpak očitna.

Komarji so vsekakor naravna bitja, enako lahko rečemo za bakterije in viruse. Slednji sicer niso ravno bitja, zagotovo pa so del naravnega okolja.

Zadeva je še bolj zapletena. Če je nekaj moralno dobro, še ne pomeni, da je tudi resnično in da bi si tega morali želeti.

Obstaja zanimiva povezava med tem, kar je naravno, paraziti in človekovim odnosom do tega, kar je domnevno moralno dobro. Naj ponazorim zapisano.

Na predavanjih o zdravem načinu življenja vedno znova kdo od navzočih poslušalcev pripomni, da se težko odreče ogljikovim hidratom oziroma sladkorjem, ker so tako okusni in zapeljivo dobri. Moj odgovor je vselej enak: pomislite, kako dobro delo naredite, ko s sladkorji, ki jih uživate, hranite tudi mikroorganizme v svojem telesu, ki imajo zelo radi sladkorje (podobno velja za živalske beljakovine). Organizmi so naravnost navdušeni nad sladkorji, ki jim jih odstavljate, in se veselo razmnožujejo.

In v slovenskih šolah delajo reklamo za tako imenovani slovenski zajtrk, ki je sestavljen iz samih ogljikovih hidratov oziroma sladkorjev, češ da je zajtrk najpomembnejši dnevni obrok, kar sicer sploh ni res. Nekatere zadeve so dejansko povsem nore in število debelih ljudi se povečuje iz dneva v dan, ker se sladkorjem zares težko odpovedujejo, poleg tega pa niti ne vedo, kje vse se sladkor nahaja, saj je na primer tudi v hrani, ki sploh nima sladkega okusa, kot je na primer mleko, jogurti, kosmiči iz žitaric, kruh, pizza in zelenjava.  

Verjemite, da ni v vašem najboljšem interesu, da imate mikroorganizmov, ki imajo radi sladkor, v svojem telesu preveč. In če mislite, da enaka logika velja za parazite in tumorske celice, se ne motite, saj morajo od nečesa živeti.

Sedaj pa pomislite, da so vse to tudi metafore za družbeno življenje. Ali je res v vašem interesu, da hranite s svojim delom in z odrekanjem parazitske lastnike kapitala, kar pomeni vas samih? Kapitalizem vam prek svojih zastopnikov vsak dan dobavlja neskončne, brezmejne količine sladke hrane v obliki medijskih vsebin, spektakelskih iluzij, praznih obljub o sanjah, ki jih lahko živite, zraven pa seveda dobite tudi veliko sladkorja v pijačah in hrani, kamor ga dostavljajo v velikanskih količinah, da bi kajpak čim več iztržili.

Vsemu temu sladkorju se je zares težko odreči. Nobenega dvoma ni, da je odrekanje zahtevno, toda prav tako je nesporno, da je na svetu vse več ljudi z metaboličnim sindromom. Ta zajema: debelost, inzulinsko odpornost, visok krvni pritisk, visoko stopnjo trigliceridov, visoke količine holesterola.

Post bo nastopil kljub temu, da se ljudje težko odpovedujejo sladkarijam, le da bo cena, ki jo bo treba plačati, plačujejo pa jo že sedaj, visoka, zelo visoka.