Lahko je biti pameten in udrihati po preteklih režimih, jih imenovati avtoritarni in/ali totalitarni ter se zgražati nad zločini, ki so se dogajali v njih. Čisto nekaj drugega pa je misliti, prepoznavati avtoritarne oziroma totalitarne koordinate aktualnega sveta in opozarjati na zločine, ki se dogajajo tukaj in sedaj, ter na zločine, ki bi se še lahko zgodili. Sprenevedanje je lahko zelo veliko in nevarno. Samo drobna vzporednica. JJ se nenadoma ne spomni vsebine dokumenta, ki ga je sam podpisal pred leti, dokumenta, ki nesporno dokazuje, da je gospod Mrlak želel prestopiti. Njegov simptom je zares zgovoren: kadarkoli se pojavijo dokazi zoper njegovo problematično početje, so ponarejeni, kot zatrjuje. Sprašujem pa se, kakšna je moralna in osebnostna integriteta človeka, ki ne more preprosto priznati, da ga kdaj pa kdaj polomi, da naredi kako napako ali neumnost, da je pač krvav pod kožo, kot smo vsi. Če poslušate JJ-ja, dobite vtis, da imamo vsi ljudje na tem svetu simptome, le on jih nima; vsi delamo napake, le on jih ne naredi nikoli. V taki drži je kajpak nekaj avtoritarnega in totalitarnega, nekaj grozečega in celo nevarnega, zato se ne bi želel družiti z njim; nič čudnega, da ga zapuščajo celo najtesnejši sodelavci, saj s takim človekom res ni mogoče dolgo zdržati. Toda v resnici želim pisati o nečem drugem.

Tamle zunaj živijo tudi nevarni ljudje, ne le ljudje, ki se sprenevedajo. Na videz se zavzemajo za velike ideale človeštva, za pravice in rast in napredek in vse drugo, toda v resnici so izjemno nevarni in samo čakajo, da se dokopljejo do vzvodov moči. Takim ljudem je resnično treba preprečiti, da nevarne ideje, s katerimi se identificirajo, širijo naokoli.

Hvalabogu je tamle zunaj tudi nekaj ljudi, ki so se zmožni upirati.

Le Monde te dni poroča, da se je v Franciji dvignilo na noge že več kot pol milijona ljudi, ki preprosto ne bodo dovolili vladi, da sprejme zakonodajo, s katero bi ponižala delavce na raven garjavih psov, ki jih lahko delodajalci odpustijo tako rekoč kadarkoli, saj so zanje zgolj strošek, ki mora biti čim nižji, kot sem že večkrat zapisal.

V mainstream medijih seveda ne poročajo o dogodkih v Franciji, zato veliko ljudi niti ne ve, kaj se tam dogaja, zlasti pa jim ni jasno, zakaj se dogaja, kar pač se.

Protesti potekajo že več kot dva meseca in pri tem je najbolj razveseljivo, da protestniki ne popuščajo, da so dobro organizirani in da jim je jasno, kdo je njihov sovražnik.

Tariq Ali, Cédric Durand, Elsa Dorlin in številni drugi intelektualci pozdravljajo proteste delavcev. Gibanje Nuit Debout je namreč svetel primer, ki dokazuje, da ljudje niso neumni in da jim je jasno, kakšne so avtoritarne koordinate sodobnih režimov kapitalističnega oziroma neoliberalnega delovanja. To so ljudje, ki so usmerjeni v prihodnost, ne v preteklost, predvsem pa se ne sprenevedajo, ko gre za zares pomembne zadeve.

Poudarjajo zlasti, da socialna demokracija že dolgo časa podpira neoliberalni avtoritarni red, se mu prilagaja in zapeljuje ljudi, da se mu priklanjajo. Tega ne delajo zgolj socialni demokrati, seveda, toda nanje je treba najprej pokazati s prstom, saj sicer ves čas poudarjajo, da so na strani delavcev in tako imenovanega malega človeka. V resnici je ravno nasprotno, saj so na strani kapitala.

Nikakor ne smemo pozabiti, da je bil sprva tudi Hitler na strani delavcev in da je imela njegova partija v imenu besedico delavska.

Ob dogajanjih, ki jih spremljamo trenutno v Franciji, se vnovič poraja upanje, da je boljši svet vendarle mogoč in da se čisto vsi ljudje še niso vdali udobnemu potrošništvu in niso pristali na ponižno sledenje avtoritarnemu novoreku, ki ga uporabljajo mainstream ekonomisti, politiki, menedžerji, bankirji in privatni lastniki kapitala. 

Upanje je torej še vedno živo. Nasprotni udarci so seveda siloviti in še bolj siloviti bodo, toda na vse to računamo, saj nismo od včeraj na tem svetu. Razredni boj nikoli ni bil podoben spokojnemu sprehajanju ob reki.

Ali kot je dejal Frédéric Lordon: družbe ne morejo večno držati skupaj tako, da predpisujejo ljudem droge, s katerimi laže prenašajo vsakdanje življenje.

Resnično. Neizogibno napoči trenutek, ko se ljudje streznijo, odprejo oči, dvignejo glave in rečejo, da imajo dovolj. Tega ni mogoče preprečiti z nobenimi uspavali, z nobeno propagando, ljudi ni mogoče ves čas imeti na uzdi s plitvim potrošništvom, z obrabljenimi obljubami, s povsem norimi spektakli tipa vse je mogoče, s fuzbalom in s hedonističnimi medijskimi vsebinami.

Nekaj časa je to sicer še mogoče, toda dolgoročno nikakor ni. Psihologija ni le veda, ki pomaga dizajnirati človeške eksistence, saj nam pojasni tudi zmožnosti ljudi za upor, protest, pove nam, da potrebuje čisto vsak človek občutek vrednosti, samospoštovanja, samozavesti, avtonomnosti, smisla in pomena. Ko so ljudje razočarani, se lahko bistveno spremenijo. Uspavala takrat preprosto ne zaležejo več.

Ljudje vendarle niso predmeti, ki jih je mogoče poljubno dizajnirati, oblikovati in preoblikovati. Kljub temu pa je treba povedati še nekaj.

Zadeve so zares kompleksne. Kdor spremlja predvolilne spektakle v ZDA, mora priti do vpogleda v dogajanje, ki je zares skrb zbujajoče in zelo nevarno. Vpogled je tale.

Ko razmišljamo o svetu, ne smemo biti naivni. Dobro je spoznati, katere zadeve so nevarne, dobro je vedeti, kateri ljudje so nevarni, zakaj so nevarni in kaj bi v resnici radi.

Nekateri ljudje so namreč zelo nevarni, čeprav vzbujajo pri drugih ljudeh vtis, da so empatični, prijazni, miroljubni in podobno. Ker pa nismo naivni, znamo pogledati tudi onkraj videzov, kulis, zaves, zastorov in fikcij. Danes tako ali tako vsakdo ve, če ni ravno ličinka, kako uporabljati novorek in žargon, da ne bo povedal ničesar, obenem pa zbujal vtis, da se zavzema za dobre ideje. Na vsakem seminarju sofistike se je mogoče take rabe jezika naučiti v nekaj tednih.

Živijo torej ljudje, ki so nevarni doma, do najbližjih, do sebe in do drugih ljudi, če imajo take javne funkcije, da seže njihova moč daleč onkraj domače dnevne sobe.

Reči hočem, da so nekateri ljudje objektivno nasilni in nevarni, čeprav se množica tega niti ne zaveda. O čem torej govorim?

Mislim na neko izjavo Noama Chomskega, ki je zelo dragocena in pomenljiva.

Takole je rekel pred nekaj dnevi, ko je komentiral ameriški predvolilni spektakel. Dejstvo je, da je danes republikanska partija kandidat, da postane the most dangerous organization in human history. Noam Chomsky ni človek, ki bi zlahka uporabljal težke besede in zbujal pozornost z njimi. Kar reče, je zelo premišljeno.

Kaj je torej rekel?

Rekel je, da živijo nevarni ljudje, ki se ne menijo za podnebne spremembe, zaradi katerih bo življenje naših vnukov nevzdržno. Poudaril je, da se zavzemajo za dodatno oboroževanje, za zniževanje davkov za najbogatejše, da bodo še bogatejši, da bodo imeli v rokah še več kapitala.

Nevarni so, ker še nikoli v zgodovini človeštva ni tako malo ljudi obvladovalo tako veliko drugih ljudi, in še nikoli ni toliko podrepnikov sproti tlakovalo poti, ki vodi naravnost v brezno.

Pot v brezno je vsekakor tlakovana z nevarnimi idejami, zagotovo pa je tudi spektakelska. 

Toda živijo tudi uporniki.