Še v začetku letošnjega leta se je zdelo, da smo na pragu nove finančne krize; borzni indeksi so naglo drseli navzdol, nafta se je hitro cenila; politike se je začela polaščati panika. Zdaj, nekaj mesecev kasneje, se zdi, kot da je v vse v najlepšem redu. Je res? Je kriza rešena? Resnica je bistveno drugačna. Kriza je še vedno aktualna, le “potuhnila” se je. Zakaj smo v to tako prepričani.

Čeprav je raznih napovedovalcev krize ves čas veliko, pa svarila o novi krizi globalnih razsežnosti tokrat prihajajo celo iz samega vrha svetovne politike. Pred kratkim je japonski premier Šinzo Abe na srečanju skupine najbogatejših držav G7 posvaril svoje kolege (Global Financial Crisis Coming – Japan Warns of “Lehman-Scale” Crisis At G7) pred krizo, primerljivo s tisto iz leta 2008, ki jo je sprožil propad banke Lehman Brothers.

Kaj skrbi japonskega premierja? Od leta 2014 so cene globalnih dobrin padle za 55 odstotkov, prav toliko kot med globalno finančno krizo, ki se je začela 2008, kar “je svarilo pred ponovitvijo krize v obsegu, ki jo sprožil propad banke Lehman Brothers”.

Hkrati pa se je močno povečal globalni obseg dolgov (skupni dolgovi gospodinjstev, podjetij, držav in finančnih institucij), ki so med leti 2007 in 2014 narasli za neverjetnih 57 bilijonov (57.000 milijard) dolarjev. Skupni globalni dolgovi so tako v drugem četrtletju 2014 dosegli nikoli vračljivih 199 bilijonov oziroma 199.000 milijard dolarjev in se še povečujejo.

Vendar je navkljub obsežnemu zadolževanju okrevanje globalne ekonomije le minimalno, tudi v najrazvitejših državah sveta. Reševanje finančnega sistema, ki je leta 2008 praktično že propadel, torej ne prinaša vidnih ekonomskih rezultatov. Države so zdaj zaradi visokih dolgov, ki so jih “pridelale” s polnjenjem bančnih lukenj, veliko ranljivejše v primeru nove krize, ki lahko izbruhne kadar koli.

Pravkar v totalni kaos drsi Venezuela, kjer zdaj primanjkuje celo kruha, sladkorja in toaletnega papirja. (Venezuela is running out of everything: Bread, sugar, toilet paper…) A to ni edina država, ki se pogreza v hudo krizo, tu so še Portoriko, Grčija in številne druge države, celo Saudska Arabija, ki se je prej dobesedno “kopala” v denarju, se mora zdaj zadolževati (Saudi Arabia plans $15 billion bond sale to raise cash).

Večina najpomembnejših svetovnih centralnih bank je ključne obrestne mere postavila v bližino 0 odstotkov (nad ali pod), kar pomeni, da nimajo več manevrskega prostora za nove reševalne ukrepe, ki so jih lahko izvajale po letu 2008. V obdobju po krizi so se prav tako povečale razlike med revnimi in bogatimi, kar sproža številne družbene konflikte.

V teh osmih letih krize je finančna in ekonomska situacija v resnici še slabša kot pred njo, v vsem tem času niso bili sprejeti nobeni resni politični oziroma zakonodajni ukrepi, ki bi se ukvarjali s sistemskimi vzroki za krizo. Večina velikih bank, finančnih skladov in drugih finančnih ustanov, ki so krizo povzročili, še vedno nemoteno deluje: še vedno špekulirajo, manipulirajo s trgi in si izplačujejo enormne nagrade.

Politiki tiščijo glave v pesek in upajo, da bo kriza šla mimo. Ko bo “počilo”, bodo sklicevali urgentne vikend sestanke in se “čudili”, kako je lahko ponovno prišlo do krize. A v resnici so s svojo politično nedejavnostjo soustvarjalci krize, ki se tako ali drugače nezadržno bliža. Seveda je težko reči, kdaj in kaj bo novo krizo sprožilo, a procesov skorajda ni več mogoče zaustaviti.

Razumeti moramo nekaj: zdajšnji ekonomski sistem, ki ga je človeštvo izgrajevalo v zadnjih stoletjih, preprosto ne deluje več. Stalna gospodarska rast, sebičnost, tekmovalnost in pohlep niso temelji, na katerih bi lahko gradili uspešno družbo 21. stoletja. 

Potrebujemo nove družbeno-ekonomske temelje, na katerih bodo “stale” ekonomske institucije in na katerih bodo utemeljeni prihodnji medsebojni odnosi med državami: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. A očitno moramo za to spoznanje še enkrat čez pekel globalne finančno-ekonomsko-družbene krize, ki jo še zaostruje ekološka kriza.