Danes velja splošno prepričanje, da problemi človeštva izhajajo predvsem iz pohlepa, sebičnosti in pokvarjenosti nekaterih posameznikov, predvsem najbogatejših Zemljanov, pa tudi politikov in drugih pripadnikov družbenih elit. Če ne bi bilo njih, bi nam bilo lepše. Pa je to res? Bi bil svet brez njih res lepši? Kaj pa mi sami?

Naše samozadovoljstvo

Vemo, da vsak dan zaradi posledic skrajne revščine umre 40.000 ljudi. Umiranje zaradi pomanjkanja hrane in drugih osnovnih dobrin je počasno in mučno. In med njimi je veliko majhnih otrok. Vemo za te številke, a se ne zganemo. Zadovoljni smo s svojim malim življenjem: s hišo, vikendom, avtomobilom ali avtomobili, počitnicami. Da ta hip nekje na planetu umirajo tisoči, ker jim manjka samo nekaj malega hrane, nas ne gane. To je samozadovoljstvo.

Vemo, da je 800 milijonov ljudi kronično lačnih. Kar je gromozanska številka, toliko je vseh prebivalcev EU in ZDA skupaj. Vemo, da je hrane v svetu dovolj za vse ljudi. Zanima nas le, če je naša hrana zdrava, če ni gensko spremenjena, če je skladna z najnovejšimi znanstvenimi raziskavami o zdravem življenju, če v njej ni holesterola itd. Lakota naših so-Zemljanov ni na našem “jedilniku”. To je samozadovoljstvo.

Vemo, da v Sredozemlju dnevno utone tudi več sto beguncev, ki bežijo iz območij kaosa in smrti in si želijo samo malo človeškega dostojanstva in miru. Umirajo v globinah Sredozemlja, ker smo jim zaprli vse druge poti. Še vedno hodimo na počitnice in se kopamo v istem morju, kjer umira stotine ljudi. To je samozadovoljstvo.

Vemo, da so nekateri naši sosedje lačni, obubožani in da tiho trpijo. A gremo mimo njih, niti pogledamo jih ne, saj so si vendar sami krivi za to. So res? Ni krivo naše samozadovoljstvo?

Vemo, da vsaka vožnja z avtomobilom pomeni še več toplogrednih plinov v ozračju in še več hudih neurij ali suš ter drugih nevšečnosti zaradi podnebnih sprememb. A vseeno kupujemo velike avtomobile, občudujemo avtomobilistične dirke in se vozimo tudi kadar to zares ni potrebno. To je samozadovoljstvo.

Naša brežbrižnost

Samozadovoljstvo poraja brezbrižnost in brezbrižnost poraja neaktivnost. Reševanje svetovnih problemov prepuščamo politikom, ki pa niso prav nič drugačni od nas - tudi oni so samozadovoljni. Tudi oni čakajo, da bo nekdo rešil problem lakote, revščine, konfliktov in podnebnih sprememb. Ni se jim treba truditi, ker ne čutijo pritiska svojih državljanov. Zadovoljni so s sabo, s svojo “politično veličino”. 

Redki posamezniki in organizacije, ki se v resnici trudijo spremeniti svet, ne morejo opraviti vsega dela. Če bi imeli podporo množic, bi jim šlo lažje, tako pa le gasijo vse bolj obsežen požar svetovnih problemov. Dobrodelnost posameznikov je včasih celo škodljiva, saj pomaga ohranjati status quo, ki v resnici pomeni nazadovanje. Politiki in večina prebivalstva prelagajo breme skupne odgovornosti za blaginjo sveta na ramena posameznikov in posameznih organizacij, ki pregorevajo od dela. To je naše samozadovoljstvo, to je naša brezbrižnost in to je naša neaktivnost.

Naša resnična moč

V resnici pa imamo veliko moč, da spremenimo svet. Politikov in pripadnikov elit ni niti za en odstotek vseh Zemljanov. Strah jih je, ko se na ulice zgrne tisoče ljudi; panika jih grabi, ko jih je tam deset tisoče; ko jih je sto tisoče bodo uslišali ljudske zahteve ali pa bodo odšli “v zgodovino”. Naše zahteve pa ne smejo biti sebične, ne smemo si prizadevati le za lastno blaginjo, temveč za blaginjo vseh ljudi, ki z nami delijo ta čudoviti planet obilja.

Ne bodimo samozadovoljni, ne bodimo brezbrižni. Zahtevajmo svet za ljudi. Za vse ljudi.