Kaj je huje: imeti premalo podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih, ali imeti preveč podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih?

Kjer je podatkov premalo, vladata omejenost in neumnost. Razpoke med podatki je človeško z nečim zapolniti, in to nekaj je v odsotnosti razumevanja skoraj zagotovo neumno. Ni važno, ali so podatki resnični, pravilni in koristni; važno je, da jih ljudje (prostovoljno ali pod prisilo) sprejmejo. Kdor takšne podatke dožene, si jih izmisli ali jih izve od drugih, ima moč in vpliv. Podatki se nalagajo drug na drugega; resnični, pravilni in koristni na lažne, napačne in škodljive in obratno. Po nekaj rodovih 'poznavalci' sedijo na mešanem kupu (ne)znanja, tako velikem, da ne sme propasti. A kup raste, in neumnosti v njem rastejo hitreje kot modrosti. Kmalu se pričnejo krhati in sesedati. Nazadnje se sesujejo vase in pokopljejo tudi modrosti, ki so zrastle med njimi. Družbe je konec; iz njenega prahu počasi zraste nova z lastnimi modrostmi in neumnostmi.

Tovrstno pomanjkanje podatkov je značilno za vse civilizacije, razen za zadnjo. »Civilizacija« je imeniten naziv za družbe, ki so tako razslojene, da poglavarji in podaniki skoraj nikoli ne pridejo skupaj. Poglavarji imajo podatke, podaniki ubogajo. Poglavarji imajo puške, podaniki kopljejo.

V zaenkrat zadnji civilizaciji je podatkov preveč. Kjer je podatkov preveč, vladata zmeda in neumnost. G. Mazzini je v svoji kolumni vse to čudovito obdelal, tako da meni ni treba.

Natresel je ravno dovolj podatkov, da me je vzpodbudil k razmišljanju in pisanju tega, kar zdaj berete. Z njim se strinjam in se ne strinjam. Zame sta slabi obe obliki civilizacije – s premalo in s preveč podatkov. Obe zagotavljata razcvet neumnih podatkov, ki civilizacijo na koncu pokopljejo.

Glavni grobar civilizacij sicer ni bedasta obdelava podatkov, ampak družbena razslojenost. Vendar to dvoje ne more drugo brez drugega. Družbeno razslojenost je treba neprestano zagovarjati, upravičevati in braniti. Vsi podatki in ukrepi, ki služijo temu namenu, so neumnost.

Druga brez druge prav tako ne moreta modrost in neumnost. Na debelih plasteh ene in druge temeljijo celo necivilizirane družbe. To so tiste, kjer poglavarji in podaniki živijo skupaj ter si delijo radosti in bridkosti. Neumnosti in modrosti se pri njih nalagajo bolj počasi, se bolj redko sesuvajo in so zato bolj starodavne. A neciviliziranci v skladu z izročili prav tako mučijo, pohabljajo, pobijajo in žrtvujejo sebe, druge ljudi in druga bitja. Modrost v teh in podobnih primerih skrbi predvsem za to, da se neumnosti izvajajo bolj učinkovito in dajejo boljši vtis. Modrost v službi neumnosti je pogosta stalnica človeških družb …

A neciviliziranih družb je vedno manj, kajti vnos civiliziranih podatkov jih že tisočletja pospešeno razslojuje, torej civilizira. Podatki, primerni za to opravilo, so ponavadi verski nauki, ki opravičujejo njihovo razseljevanje in zasužnjevanje ter uničevanje narave, kjer so živeli. Kadar je odpor premočan, pa svoje dodajo obljube, da bo bogastvo poglavarjev obogatilo tudi podanike. Same neumnosti torej, ki jih ti necivilizirani bedaki v pomanjkanju boljših podatkov jedo civiliziranim bedakom iz roke …

A tudi brez nasilja se neumnosti primejo hitreje, lažje in obilneje kot modrosti. Dokaz za to je internet. G. Mazzini v svoji tozadevni kolumni ljubezen do neumnosti pripisuje predvsem Slovencem, a po mojem so je v podobni meri deležni pripadniki vseh ljudstev. Razlika je zgolj v tem, katere modrosti kje zavračajo in katere neumnosti sprejemajo, ne pa tudi v količini enih in drugih.

Zakaj je tako? Ne, ker bi imeli ljudje na voljo premalo ali preveč pravih podatkov. Tudi ne zato, ker se ne bi mogli naučiti ločevanja med enimi in drugimi. Tako je zgolj zato, ker se skoraj vsi ljudje pri polni zavesti odločijo, da bodo glede večine reči ostali brezupno neumni.

In kaj preostane pametnim oziroma upno neumnim? Da se s tem sprijaznimo, tako kot smo se s težnostjo, s plinastostjo zraka in z letnimi časi. Le v tem primeru lahko med neumnimi živimo kolikor toliko znosno. Preživetvenih postopkov pa je več. Tisti z najbolj trdo kožo ljudske neumnosti ne le sprejemajo, ampak jih tudi sami izvajajo. Za nagrado so polno vključeni v družbo. Večina nas sprejme del neumnosti, ki se nam zdi najmanj odvraten, in se družimo predvsem s podobno mislečimi, torej podobno pametno-neumnimi, kot smo sami. Nekateri pa postanejo gospodarji podatkov – jih iščejo, obdelujejo, razvrščajo, hranijo, jih prilagajajo, spreminjajo, si jih izmišljujejo … – in se s pametnim 'obveščanjem' ljudstva prerinejo med gospodarje sveta.

Ti zadnji veljajo za najpametnejše. To je še ena neumnost, ki je tako splošno sprejeta kot obstoj nadnaravnih bitij. Na svetu namreč ni bilo, ni in ne bo večje neumnosti od gorja, ki ga šefi, kralji, gospodarji … povzročajo vsemu živemu, vključno s sabo, samo da bi ostali šefi, kralji in gospodarji.