Sveta ni težko spremeniti, pravi Alain Badiou. Zadošča, da je človek srečen. A za to je najprej treba plačati ceno. In se poučiti, kako postati srečen, bi lahko dodal.

Znanstveniki so pred kratkim v Proceedings of the National Academy of Sciences priobčili zanimiv članek o vplivu posta na metabolični sistem, pa tudi na delovanje možganov. In ker ti nenehno komunicirajo z gastrointestinalnim traktom, je članek zanimiv tudi kot svojevrstna in zelo uporabna metafora za nekatere druge zadeve iz naših vsakdanjih življenj, ki so preobremenjeni s pohlepom, z grabljenjem, goltanjem, s kopičenjem, z žretjem in nespametnim uničevanjem.

Okoli mene seveda same pametne stvari: pametni telefoni, pametne hiše, pametne kopalke, pametni avtomobili, pametni stroji, pametne naprave. Za stvari mi je bolj ali manj vseeno, pogrešam pa – pametne ljudi.

Poleg nespametnosti obstaja tudi blažena nevednost, ki je mnoštvo.

Živi veliko ljudi, ki jim je preprosto vseeno, kako živijo. Vseeno jim je, kaj jedo, kaj pijejo, kaj delajo, da se le zabavajo, da čas mineva, da so vznemirjeni, zadovoljni, da dogaja. Potem se dogaja neizogibno; številna mlada telesa so že za upokojitev.

Ko si mlad, verjameš, da boš živel večno, da si preprosto nesmrten. Ne razmišljaš o škodi, ki jo povzročaš lastnemu telesu in lastni duši. Preprosto ti je vseeno, kot rečeno.

Obstaja diktatura zadovoljstva. Obstaja diktatura 'odgovornega vedenja'. Skorajšnji primer: leta 2013 je v ZDA neki Michael Turner rešil življenje najstnice, ki jo je nekdo napadel z nožem. Danes trgovina, v kateri se je zgodil zločin, toži Turnerja, ker se je vedel – neodgovorno.

Obstaja debelost in obstaja super debelost. Obstaja odvisnost od hrane. Obstaja odvisnost od pijače. Obstaja odvisnost od dela. Obstaja odvisnost od pametnih naprav. Obstaja odvisnost od tablet. Obstaja odvisnost od nakupovanja. Obstaja odvisnost od seksa. Obstaja odvisnost od podob, ki naj bi povedale več kot tisoč besed, pa večina od njih ne pove prav ničesar.

Zelo malo je odvisnosti od – pameti. In od besed. Po dveh stoletjih od razsvetljenstva je odvisnosti od vraževerja več kot pred razsvetljenstvom.

Nekateri ljudje pojedo dovolj zase in še za dva druga človeka. Postarajo se, ko so še mladi. Spet drugim nenehno govorijo, da vse raste, da je prav, da vse raste, da mora vse rasti, da bo vse raslo, da naj verjamejo v rast in napredek in razvoj in kopičenje in bogatenje in razsipavanje z energijo. Kot da ne obstaja jutri.

Obstaja odvisnost od rasti vsega in od iluzije, da je energije neskončno, brezmejno veliko.

Kljub temu – ali pa prav zaradi tega – obstaja veliko depresije. Obstaja odvisnost od antidepresivov. Obstaja odvisnost od alkohola. Obstaja odvisnost od substanc. Obstaja celo odvisnost od zdravega načina življenja. Obstaja odvisnost od egocentričnosti. Obstaja odvisnost od  'dela na sebi'. Obstaja odvisnost od narcizma in patološkega narcizma.

Obstaja odvisnost od kopičenja vsega.

Obstaja odvisnost od seksa in denarja. Obstaja odvisnost od spreminjanja življenja, ki se nikoli ne spremeni. Obstaja odvisnost od odvisnosti.

Obstaja odvisnost od lenobe. Obstaja odvisnost od dejavnosti. Obstaja odvisnost od nakupovanja. Obstaja odvisnost od avtoritet. Obstaja odvisnost od oblasti. Obstaja odvisnost od tega, kar povedo 'drugi'. Obstaja odvisnost od mnenj.

Obstaja tiranija mnenj.

Obstaja odvisnost od JJ-ja, ki se mu sicer izteka čas.

Obstaja odvisnost od moči in oblasti. Obstaja odvisnost od staranja in obstaja odvisnost od umiranja.

Noam Chomsky v knjigi z naslovom Who Rules the World? zastavlja tole preprosto vprašanje: kako se lahko danes kdo čudi, da polovica volivcev ne hodi na volitve, če pa je očitno, da ne hodijo zaradi tega, kar imenujemo economic elite domination (prevlada gospodarskih elit) in the decline of democracy (zaton demokracije)?

Obstaja odvisnost od gospodarskih in finančnih elit ter obstaja odvisnost od zatona demokracije. Obstaja odvisnost od mednarodnega biznisa. Obstaja odvisnost od teh, ki vladajo svetu. Obstaja odvisnost od mobiliziranja kapitala. Obstaja odvisnost od investitorjev. Obstaja odvisnost od bank. Obstaja odvisnost od ideje, da nečesa ne moreš dobiti in da je zato najbolje živeti, kot da ne obstaja jutri. 

Nekateri delavci morajo nositi plenice. Ne smejo na stranišče. Bi vzelo preveč časa. Na stranišču si sicer nekaj sekund, morda kako minuto. In še to je preveč. Je natanko tako, kot je pisal Marx: kapitalisti bi najraje videli, da živijo delavci od zraka in delajo 24/7.

Joseph Stiglitz, ta nenavadni Nobelov nagrajenec za ekonomijo, pa trdi, da živimo v novem svetu, v novem času. Ki seveda terja novega človeka. Tudi Hitler ga je terjal.

Za kaj gre? Za monopole. Za gigantske monopole. Aktualni primer: Bayer bi kupil Monsanto. Potem bi bili korporaciji združeni v eno. In letno bi ta ena sama korporacija obrnila na desetine milijard evrov. Elite bi imele od tega velikanske profite.

Nekateri delavci pa bodo še naprej nosili plenice. Kakor dojenčki. Ko jih bo pritisnilo, se bodo preprosto podelali v plenice.

Ekstremnim oblikam neenakosti se pridružujejo ekstremne oblike poniževanja ljudi. Gospodarstva se sicer nikamor ne premaknejo, ker se ne morejo, saj je Marx, ki ga trmasti ekonomisti ne berejo, dokazal, zakaj se ne morejo, toda obstaja tudi odvisnost od zniževanja stroškov, zaradi česar morajo nekateri delavci nositi plenice.

Delavci so namreč strošek. Ljudje, kar delavci vsekakor so, so zgolj strošek. Ta mora biti čim nižji, pa če vse skupaj propade.

Vse skupaj tudi zares propada. Tega si nismo izmislili. Propadanje globalne civilizacije ni domislica, temveč je objektivno dejstvo. Ki ga kajpak lahko tajimo.

Obstaja odvisnost od zanikanja dejstev. Obstaja odvisnost od iluzij in fikcij. Dejstva pa so kljub temu neizpodbitna.

Dvanajstega maja letos je bila izmerjena količina CO₂ v zraku 408.2 ppm. Količina metana v zraku narašča, zlasti nad Arktiko. Izmerjene količine: 2578 ppb. Petnajstega maja leto je bila površina arktičnega ledu natanko 11.262.361 km², kar je več kot milijon kvadratnih kilometrov manj kot v primerljivih preteklih obdobjih. V obdobju od novembra 2015 do aprila letos je bila globalna temperatura nad kopnim in oceani za 1,48 °C višja kot v času med letoma 1890 in 1910. Samo nad kopnim pa je bila višja za 1,99°C. Dnevna temperatura zraka v indijskem mestu New Delhi se zadnjih nekaj tednov nikoli ni spustila pod 40°C. Na meji med Indijo in Pakistanom so ponekod temperature zraka dosegle tudi 52°C, poletje pa se še niti približno ni začelo.

Kdor zna razlagati naštete številke, se gotovo drži za glavo. In jutri bodo številke še bolj dramatične. Vse bo raslo tudi na tem področju.

Mainstream mediji o teh številkah ne poročajo in tudi ne bodo.

Nekateri kljub vsemu govorijo kar o potrebi po reševanju planeta. Toda ta je tukaj že nekaj milijard let in bo še nekaj milijard let. Preživel je katastrofe, ki si jih ne moremo niti predstavljati. Le ljudje so tukaj kratek čas in lahko uničijo – sami sebe. Planeta ne morejo uničiti, ker je preprosto prevelik. Sebe očitno lahko.