{fb_rutar}

Pred nekaj dnevi me je nekdo na predavanju sredi Ljubljane preprosto vprašal, kako spremeniti svet. Ker ni bilo dovolj časa, da mu izčrpno odgovorim, mu odgovarjam sedaj. Vprašanje sem vzel namreč zelo zares.

Svet spreminjamo tako, kot sledi. Sledi recept. Zveni kot šala, vendar ni.

Najprej je dobro prebrati tole knjigo: Fredric Jameson, Marxism and Form, 1971.

Dobro jo je prebrati vsaj zato, ker avtor v njej dokaže, da marksizem ni subjektivni pogled na svet nekega osamljenega filozofa, temveč je brezkompromisna kritika kapitalizma, nad katero ni nobene druge, boljše kritike, saj je obenem tudi analiza ahistoričnega travmatičnega jedra kapitalizma, ki je razredni boj. Od tod tudi metaforični naslov pričujočega zapisa. Živimo namreč v svetu, v katerem ljudje dobivajo in izgubljajo v neposredni odvisnosti od tega, koliko moči ali oblasti imajo. Vsako drugačno razmišljanje o tem so samo rožnate puhlice.

Prvi odgovor na vprašanje je tako na dlani: sveta ne moremo spreminjati brez razrednega boja. Sam od sebe se ne bo spremenil, na čudež pa tudi ne gre računati. Brez razrednega boja se bo kapital še naprej koncentriral v rokah elit, kot se že koncentrira nekaj stoletij.

Za naivno zavest je kajpak povsem nerazumljivo in nerazložljivo, da ima Marx, ko opisuje naravo kapitalističnega sveta, prav. Tudi ekonomisti so v glavnem brezbrižni do filozofa, ker je zanje kratko malo travmatičen.

Fredric Jameson se zato upravičeno sprašuje. Kako je mogoče, da ljudje zavračajo ideje, če te pravilno opisujejo svet? Zakaj jih zavračajo: če je svet resnično organiziran tako, da v njem vladajo elite, manj kot 1 % ljudi, kar pomeni, da vsi drugi nimajo za burek; če je res kontradiktoren in ujet v notranja protislovja; če je res, da je vsakdanja zavest ujetnica ideoloških praks, ki jih ne prepoznava in ne razume lastne ujetosti?

Marx je posvetil vse življenje odgovarjanju na zastavljena vprašanja in ponudil nekaj dobrih odgovorov, danes pa večina ljudi noče zanj niti slišati. Zakaj je tako?

Dober odgovor na vprašanje ponuja tudi filmska fikcija, ki jo lahko gledamo te dni.

V filmu Batman v Superman: Dawn of Justice (Zack Snyder, 2016) ne spremljamo le napetih in računalniško izvrstno narejenih akcijskih dogajanj, ki se spletajo okoli delovanja obeh junakov, ki vsak na svoj način pomaga ljudem v stiskah, a sta si očitno napoti, temveč spremljamo tudi nenavadno in nepričakovano spraševanje samega sveta: kakšnega junaka sploh (še) potrebujemo; ali potrebujemo kakega junaka; ali se lahko rešimo iz brezna, v katerem smo se znašli?

Še radikalnejše pa je spraševanje, ali je svet sploh v breznu, ali sploh potrebuje kakršno koli pomoč, kakršno koli reševanje. Pri roki je namreč tole ugotavljanje in spraševanje. Kaj pa, če je s svetom vse v redu, če torej ne potrebuje ničesar in zadošča, da ljudje mirno živijo naprej, kot že živijo, se zabavajo in sledijo svojim sanjam v neoliberalnem svetu, ki je najboljši sistem skupnega življenja? Kaj pa, če o svetu preprosto ni treba več razmišljati?

Skupno branje Hegla in Kanta nam pomaga do dobrega odgovora.

Če je Kantu jasno, da vsakdanja spontana zavest lahko misli svet in ga pojasnjuje, ne more pa misliti lastnega pojasnjevanja sveta, Hegel nedvomno dokaže, da zavest lahko misli tudi lastni položaj v svetu, vendar potrebuje za to dialektiko.

Hegel torej pokaže ljudem, da morajo narediti obrat v sami zavesti, da morajo skušati misliti svet drugače, kot so spontano navajeni. Da morajo torej nekaj 'narediti na sebi'.

'Delo na sebi', kot ga razume Hegel, pa ni le psihološka operacija na posamezniku, poseg na njegovem telesu in oblikovanje njegove duše, temveč je mnogo več, zato je radikalna.

Zadeva je pravzaprav zelo preprosta. V realnosti je vselej mogoče prepoznati in spoznati kraj, topos, od koder je mogoče misliti tudi tisto, česar v isti realnosti prevladujoča spontana zavest, ki prav tako razlaga realnost, preprosto ne more razložiti.

Spontani zavesti se tako spontano zdi, da je v realnosti, ki je racionalna, vselej element, ki je neracionalen. Tega elementa se skuša znebiti, namesto da bi ga mislila. Zakaj se ga skuša znebiti?

Znebiti se ga skuša zato, da bi ohranila lastno domnevno konsistentnost in nekontradiktornost. Spontana zavest o svetu hoče, da je svet nekontradiktoren in konsistenten, obenem pa hoče biti taka tudi sama. Zakaj hoče, da bi bilo tako?

Nobene nujnosti ni, da bi bilo tako. Tako hoče, ker je bolj enostavno, ker za tako držo ni potrebna dialektika. Zadošča brezbrižnost, zadošča odsotnost spraševanja, zadošča pogreznjenost v udobje, zadošča razmišljanje, da 'oni zgoraj' že vedo, kaj delajo.

Kant govori o transcendentalnem subjektu, Hegel govori o historičnem subjektu, Marx govori o revolucionarnem subjektu. Kaj pa Freud?

Freud pokaže, da je mogoče razumeti resnično preobrazbo posameznika, ki spontano nujno živi v iluzijah, šele v analizi. Tam se namreč zgodi tole.

Pacient zaradi delovanja diskurza analize počasi zamenja perspektivo, zato začenja zaznavati in razumevati realnost in svoj položaj v njej na nov način. Toda to še ni dovolj, to še ne pomeni konca analize. Zgoditi se mora še nekaj.

Ko pacient spreminja perspektivo, dobi vpogled v objektivne pogoje lastne nevrotičnosti oziroma svojih simptomov. Tega prej preprosto ni mogel videti in vedeti.

Prevzemanje nove perspektive objektivno konstituira pogoje za odločitev. Pacienta v analizi torej čaka odločitev; ima natanko dve možnosti, od katerih pa je ena objektivno napačna.

Prva je tista, ki jo prepoznamo tudi v Matrici: Neo gre lahko nazaj domov in počne, kar sicer počne že vse življenje; druga možnost je, da gre naprej k Morfeju. Odločitev je kajpak njegova.

V resnici pa ima eno samo (pravilno) možnost: da gre naprej.  

Pacient se torej lahko odloči za analizo ali pa je še naprej nevrotičen.

In potem se mora Neo odločiti še enkrat: za rdečo ali modro tabletko. V analizi je popolnoma enako.

Pacient gre lahko v analizi nazaj (domov), kar pomeni, da lahko rekonstruira nezavedno fantazmo, s katero je živel prej, odide domov in je še naprej nevrotik.

Lahko pa spreminja objektivne pogoje lastne eksistence. Najprej tako, da se obnaša na drugačen način.

Marx potrebuje Freuda.

Poudariti pa je treba še tole.

Pacient je natanko revolucionarni subjekt, o katerem razmišlja Marx, ki se ne more strinjati s Heglom, da je treba zgolj zamenjati ideje in začeti razmišljati na drugačen način.

Danes na primer vsakdo razmišlja na 'drugačen način', pa je zaradi tega svet le še bolj isti.

Sprememba v analizi, o kateri govorim, se zgodi tako, da poseže vmes etični imperativ, zato je povsem zgrešena kritika Freuda, češ da paciente prilagaja realnosti ali pa jim vsiljuje svoje zblojene ideje o seksu. Obe kritiki zgrešita cilj, ki je zato zgolj projekcija. In predvsem velja tole: psihoanaliza ni vrsta psihoterapije v množici drugih psihoterapij.

Etični poseg pomeni to, o čemer govori Kant, ko razmišlja o intenci, nameri človeškega bitja, na katero se nanaša etični imperativ. Ne razmišlja o cilju, h kateremu bi moral človek težiti, temveč o nameri, ki je avtonomna.

Zaradi nje naredi pacient ali revolucionarni subjekt operacijo tudi na ideologiji, ki ni napačna zavest, in ne zgolj na sebi.

Operacija na ideologiji omogoči subjektu, da spregleda, da odpre oči, kar pomeni, da končno dojame odnose nadrejenosti in podrejenosti v družbenem polju, saj ne živi v praznem prostoru. Podrejen je kajpak natanko on sam. Sedaj končno razume, čemu je podrejen, kako je podrejen, celo zakaj je podrejen.

Poti nazaj potem dokončno ni več.

Je le pot naprej. Kaj to pomeni?

Pot naprej pomeni razredni boj. Pomeni tudi, da subjekt misli in ne pristaja na noben odnos, v katerem bi bil podrejen in izkoriščan. Zlasti pa pomeni, da je končno zmožen za življenje, v katerem ni obseden z vprašanjem, kaj je pravi objekt želje, z vprašanjem, s katerim je sicer obseden sodobni postmoderni svet, v katerem je na voljo vse več pornografije, ki je logično nadaljevanje obsedenosti, da bi nemogoči objekt tudi pokazali in videli. Arbitrarnosti in brezbrižnosti je zato vse več, ljudem pa nenehno pridigajo, da bo svet boljši, če bodo sledili pravilom in 'delali na sebi'.

Subjekt edini ve, kako ravno ne slediti pravilom, da bo svet zares boljši, ve, kaj pomeni resnično delo na sebi, in ve, kaj je razredni boj.

Za prijetno poletno branje pa še knjigi: Georgina Murray, John Scott (ured.), Financial Elites and Transnational Business: Who Rules the World? (Edward Elgar Pub, 2012); Noam Chomsky, Who Rules the World? (Metropolitan Books, 2016).