Nekaj več kot dva tedna nazaj je bila v javnosti objavljena sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V K 27863/2013 z dne 25.02.2016, v kateri sem bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika. Izreka se mi pogojna obsodba in sicer 3 mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 leta ne bom storila novega kaznivega dejanja. Prav tako mi grozi tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Glede na svojo zagrizeno iskanje resnice in pravice ter v odločnosti, da stvarem sežem do dna, bi mi bila zaporna kazen celo ljubša, saj bi tako v javnosti vzbudila večjo pozornost, ki bi ponovno odprla vprašanja glede svobode govora ter razkrivanja umazanih poslov javnih funkcionarjev na račun in v škodo najšibkejših. Zaradi svojih besed seveda, ni prvič, gotovo tudi ne zadnjič, da sem se znašla na sodišču. Tokrat pa sem na prvi stopnji izgubila. Nič zato, to me ne bo utišalo, niti prestrašilo. Tako sem dolžna dati pojasnilo kako se nameravam boriti naprej. Pritožba na sodbo je bila že vložena.

»Sporen članek« z naslovom »Odprto pismo medijem in institucijam o invalidskih parazitih« je bil namenjen medijem in torej širši javnosti ter seveda pristojnim institucijam države. Eden izmed mojih mnogih poskusov, da se razkrinka umazane posle na področju socialnega ter invalidskega varstva oz. t.i. hobotnice, ki obladuje to področje. Objavljen 13.3.2012 je žal še vedno aktualen in zelo zgovoren glede imen, ki se v njemu pojavljajo. V povezavi članka so objavljene lastninske listine Društva distrofikov Slovenije, bile pa so objavljene tudi od njegovega večnega in edinega predsednika Borisa Šušteršiča. Naivno iz nevednosti sem verjela, da gre za objavo javnega interesa, ki jo je potrebno temeljito preučiti in raziskati, saj je g. Šušteršič javna oseba. V tistem času je hkrati opravljal kar deset javnih funkcij, pri čemer je (bil) zaposlen za polovičen delovni čas, drugo polovico plače mu krije ZPIZ, in morajo torej njegova dejanja, lastnina ter premoženje s katerim upravlja, biti podvržena temeljiti presoji in nadzoru. Odziv na moj poziv je bilo nekaj člankov v časopisu Dnevnik s strani novinarja Tomaža Modica, hujših pretresov ni bilo in karavana je šla po ustaljenih poteh dalje. Informacijska pooblaščenka je proti mojemu dejanju sprožila postopek prekrška, če se prav spomnim v višini 200 EUR, ki pa je bil avtomatično ustavljen, ko sem prejela obvestilo o začetku kazenskgea postopka. S tem se je vse začelo zelo zares tudi če sem bila ves čas trdno prepričana, da se nimam česa bati in da se bo izkazalo, da nisem storila nič kar ne bi bilo zakonito; poskušala sem razkriti nenamenske uporabe javnih sredstev ter prikrivanje nepremičnin članstvu društva, ki bi le te moral koristiti in uživati.

V upanju, da se bom v tem primeru lahko branila tudi s pomočjo izkušenj in nasvetov kolegov novinarjev, sem se hotela včlaniti v Društvo novinarjev Slovenije in podala vsa potrebna dokazila, a postavljeni pogoj, da se mora z novinarskim delom novinar tudi nujno preživljati se ni spremenil, niti po zahtevani dodatni obrazložitvi[1].

Zaključek sodišča ne vzdrži resne pravne presoje, da že zgolj krivdna oblika, v kateri je mogoče storiti kaznivo dejanje ali prekršek, pomeni jasno ločnico med kaznivim dejanjem in prekrškom. Krivdno dejanje se mi nikjer ne dokazuje in dokaže, ampak sem mi ga kar naprti oz. pripiše zlonamernost, volja in naklep. Čeprav v svojem zagovoru nenehno ponavljan namen članka, se le-ta popolnoma spregleda in se moja pokončna ter neomajna drža razume in interpretra kot neobžalovanje za namerno, naklepno storjeno dejanje. Kaj naj bi pravzaprav  morala obžalovati, če moj naklep ni vseboval vedenja ali razumevanja, da gre za elemente kaznivega dejanja? Torej se še enkrat izkazuje, da se na sodišču išče in pričakuje teater, ne pa resnice ter dokazov? Še enkrat in ponovno, prepričana sem bila, da počnem nekaj kar je moja dolžnost novinarke.

Gre tudi za vprašanja, ki se nanašajo na stičišče zasebnega  interesa Borisa Šušteršiča in z njim povezanimi na eni strani ter izključno javne zadeve na drugi. S tem, ko se me preganja zaradi objave lastninskega lista, mi je hkrati tudi poseženo ustavno pravico do svobode javnega izražanja in posledično v pravico javnosti do obveščenosti, saj je objava podatkov potrebna in v skladu z načelom sorazmernosti zaradi poudarka verodostojnosti.

»Ne gre spregledati, da osebni podatki, ki so javno dostopni, pri čemer je v tem delu potrebno poudariti, da so bili z vzpostavitvijo enotnega spletnega portala e – prostor dostopni vsakomur, ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov, zato se zanje ne uporabljajo določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov, saj varstvo uživajo le tako imenovani varovani osebni podatki. Torej, če so taki podatki objavljeni na svetovnem spletu, elektronski zemljiški knjigi in v drugih javno dostopnih virih (tudi medijih), le - ti ne predstavljajo več varovanih osebnih podatkov in je obdelava le - teh s strani tretjih oseb dopustna in zato ni potrebna še dodatna privolitev posameznika ali dodatna in izrecna podlaga v zakonu. V konkretnem primeru je Boris Šuštaršič javna osebnost, prav tako so njegovi osebni podatki (letnica rojstva in prebivališče) objavljeni na internetu, med drugim tudi na portalu udba.net, ne nazadnje tudi na javno dostopnem enotnem spletnem portalu e – prostor in elektronski zemljiški knjigi. Upoštevajoč navedeno obramba meni, da v obdolženkinem ravnanju ni materialne protipravnosti, zaradi česar je kršen kazenski zakon.[2]«