V atomistični kulturi sodobnega neoliberalnega sveta, v kulturi pohlepa, potrošništva in individualizma je resnično bogatenje posameznikov in občestev čisto nekaj drugega kot učinek delovanja tržnih zakonitosti, intelektualne vsemogočnosti ljudi kot racionalnih strojev, potegnjenih v vrtinec neskončne učinkovitosti, produktivnosti in popolnosti.

Obstaja sintagma Jezusova človeškost. Jezus je bil namreč človek iz krvi in mesa. Ni pa bil samo to.  

Jezus moli v vrtu Getsemani, preden ga primejo tempeljski stražarji. Njegova molitev je na prvi pogled izraz strahu pred neizogibnim, toda v resnici ni čisto tako. Sooča se s smrtjo in zdi se, da se ji skuša izogniti, da bi še živel. Povsem razumljivo je, da skuša najti izhod, saj je človek, vendar je mogoče o tem povedati še nekaj.

Gre za razumevanje izraza, da je Jezus tudi božji sin, ne le smrtno človeško bitje. Torej ni le končno, smrtno bitje, temveč je tudi v povezavi z neskončnim. In najlepše pri tem je, da to velja za vsakega človeka. Vsakdo je v neskončnem.

Jezus se v vrtu sooča z resnico, ne le s smrtjo. In soočanje z resnico eksistence je pomembno za čisto vsako človeško bitje; enako seveda velja za soočanje s smrtjo in smrtnostjo. Lahko se ji vse življenje izogiba, lahko pa se tudi sooča z njo. Posledice so v obeh primerih velike in so lahko celo dramatične. Za posameznike in za občestva.

Vsak človek si lahko zastavi vprašanje o smislu in smotru lastnega bivanja na tem svetu. Tudi Jezus si ga je.

V knjigi z naslovom Early Christian Discourses on Jesus Prayer at Gethsemane: Courageous, Committed, Cowardly?, pod katero je podpisan norveški teolog Karl Olav Sandnes, najdemo zapis o altruizmu zgodnjih krščanskih mučenikov, ki postavi Jezusovo molitev v nenavadno in za nas zelo pomembno luč. Kdo bi lahko rekel, da Jezus v ključnem trenutku misli zgolj nase, vendar bi se radikalno motil.

V sodobnem svetu, v katerem je zaukazana neoliberalna skrb zase, je tak vtis kajpak dobrodošel in je lahko ljudem celo v olajšanje. Pa vendar se je treba še nekoliko potruditi in premisliti resnični pomen Jezusove molitve onkraj klišejev, ki ne prinašajo ničesar novega.

V neki drugi knjigi, ki jo berem te dni, njen naslov je The Other Christs: Imitating Jesus in Ancient Christian Ideologies of Martyrdom (Candida R. Moss, 2010), lahko preberemo tole: posnemanje nekoga zajema tudi razumevanje njega in njegovega početja, interpretacijo ali razlago torej, pomen tega, kar dela. Ideja je zares dobra.

Ne gre torej samo za Jezusovo molitev, za objektivno dejstvo, da Jezus moli, za besede, ki jih pri tem izreka, temveč gre za razlago in pomen. Ne le besed, temveč samega dejanja. In razlaganje vselej terja nekaj novega.

Kdor mi hoče slediti, mora izgubiti svoje življenje, pravi Jezus. Ne moreš sočasno sedeti na dveh stolih, bi lahko dodali.

Kdor hoče ohraniti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor ga bo izgubil, bo ustvaril novega. In vedno je tam kelih, iz katerega lahko pijemo ali pa prosimo, naj gre mimo nas, tako kot prosi sam Jezus (Mat 26, 42).

Jezus v molitvi jasno izraža, da ni absolutni gospodar v svoji hiši, kot bi rekel Freud. Je človeško bitje, ki trpi in se boji smrti oziroma umiranja.

Če je torej mogoče, bi se izognili kelihu. In na tem svetu to (skoraj) vselej je mogoče. Kaj sedaj? Na dveh stolih ne moremo sedeti, na tistem, ki obljublja še več hedonizma, pa ni nobenega zadovoljstva nad življenjem.

Preostane nam učenje. Morda se česa naučimo.

Filozofija je od nekdaj način, kako se človek usposablja za modrost in pogum. Ne za nekakšne vrednote, h katerim danes pozivajo politiki, bankirji in lastniki kapitala, temveč za nekaj drugega. To dobro razumemo, če spremljamo življenjsko pot Sokrata.

Filozof vedno znova poudarja, da se s filozofijo človek oboroži. Ne le za obvladovanje samega sebe, da bi bil vreden božanskega logosa, temveč tudi za družbeni spopad. Torej ne gre za kopičenje podatkov in znanja, temveč gre za nekaj drugega in bistveno drugačnega.

Nazaj k Jezusu, ki moli v vrtu Getsemani in poti krvavi pot, kot piše Luka (22,39).

Jezusova molitev tako ni zgolj izraz trpljenja enega samega človeka, temveč je izraz razmišljanja o posledicah dejanja enega samega človeka na občestvo.

Jezus natanko ve, da njegova smrt na križu ne bo minila brez dramatičnih posledic za celotno judovsko občestvo, pa ne le zanj. In ima prav.

Sedaj lahko rečemo, da se Jezus obrača k Očetu in ga sprašuje, ali gre lahko kelih mimo, ali je torej res nujno, da pije iz njega. Na tem kraju je nujno poudariti tole: Jezusovo delovanje je subverzivno, je revolucionarno. O tem ne dvomim. Spraševanje je več kot na mestu.

Sokrat govori natanko o istem. Govori o vzgajanju mladih za filozofijo, kar pomeni vzgajanje za pogum, ki je oblika modrosti. Modrost pove človeku, česa se je treba bati in kaj naj v določenem trenutku stori.

Jezus ne dobi nobenega odgovora na svojo molitev, kar je izjemno pomembno. Najlepše pri tem pa je tole.

Božja volja se ne more uresničiti, če Jezus ne pije iz keliha, če ne naredi, kar mora narediti. Povsem jasno je, da Oče potrebuje Jezusa, ta pa potrebuje njega. Nikakor ne gre za to, da človek Jezus naredi, kar hoče Oče kot vrhovna avtoriteta, ki jo je treba brezpogojno ubogati.

Jezus je subjekt v polnem pomenu besede. Podrejen je Očetovi volji, toda ta se lahko realizira le prek njega in zaradi njega.

V tem je univerzalnost. Zgoditi se mora, kar se mora zgoditi, vendar človek tega v svoji partikularnosti nikoli ne more spoznati, ne more razumeti in ne more realizirati. Oče kajpak ne reče ničesar, saj ni bitje. Človek si mora reči, odgovoriti sam, vendar je pri tem lahko prepričan, da izpolnjuje Očetovo voljo. Njegova volja in Očetova volja postaneta isto.

Jezus ne more piti iz keliha, če tega noče narediti. In Oče ga ne more prisiliti, da to naredi. Obstaja pa možnost, da se obe volji spojita v eno.

Ali se torej lahko izpolni Očetova volja, če Jezus tega ne želi? Ne more. Se lahko izpolni Jezusov mandat, če ne obstaja Očetova volja? Ne more se.

Vse bi bilo v redu, če bi se lahko izpolnila Očetova volja, ne da bi Jezus trpel in umrl na križu. A to se preprosto ni moglo zgoditi. Oče namreč ni vsemogočen. Ne more se izpolniti njegova volja, če se tako odloči. Človeško bitje, Jezus, mora sodelovati, drugače se ne zgodi ničesar.