Svoboda govora je zanimiv pojav. Kjer je ni, se vladarji na vse kriplje trudijo, da je še naprej ne bi bilo. Po njihovem stegovanje jezika ni prekršek ampak zločin. Za preprečevanje, odkrivanje in kaznovanje dolgojezičnosti zapravijo ogromno domiselnosti, časa, truda in denarja. Očitno se na smrt bojijo tega, da bi ljudje govorili, kar mislijo in čutijo.

Ko ljudstvo tega ne more več zadržati zase, besedno in še kako drugače izbruhne v prevrat ter si izbori svobodo govora. Novi-stari oblastniki jo hočeš-nočeš sprejmejo in uzakonijo. In glej ga, zlomka – kar naenkrat se je ne bojijo več. Če ljudje bentijo čez njih, se vedejo, kot da tega ni. Če jim gredo ljudske misli in občutki na roko, ljudi vzpodbujajo, naj si z besedami dajo duška. Svobode govora se tudi sami izdatno poslužujejo proti svojim tekmecem. Kjer lahko vsak nekaznovano govori, kar mu pade z jezika, postane svoboda govora sredstvo vladarjev za ohranjanje oblasti.

V obeh primerih gre za skrajnost. Zagovorniki obeh pristopov so skrajneži. Ko imamo opravka s skrajneži, pa vemo, kam to vodi …

Kakšna bi bila torej zmerna svoboda govora, ki bi se jo dalo koristno uporabiti, ne pa tudi koristoljubno zlorabiti?

Največja korist od svobode govora je, da so ljudje seznanjeni z zlorabami oblasti. Kjer je svoboda govora prepovedana, ni prepovedana, ker vladarji ne slišijo radi, če ljudje grdo govorijo o njih. Prepovedana je, da ljudje ne bi vedeli, kako hudi lumpi so. Prav zato tudi v vseh državah, kjer je svoboda govora ustavna pravica, obstajajo državne in podjetniške skrivnosti, ki jih je kaznivo obelodaniti. Kadar se to zgodi, so posledice enake kot v deželah, kjer je svoboda govora prepovedana. Odnos oblasti do žvižgačev dokazuje, da svoboda govora ne obstaja. Kar imenujemo »svoboda govora«, je zgolj pravica do norčevanja iz oblastnikov.

Bodimo iskreni: na svetu ni podatka, katerega nepoznavanje bi bilo za človeštvo bolj koristno kot seznanjenost z njim. Noben vladar ne ve ničesar, kar bi njegovim podanikom škodilo, če bi vedeli tudi oni. Nobeno podjetje, ki deluje v dobrobit svojih strank, zaposlenih, sosedov in okolja ter ne škodi rivalom, nima pred nikomer nič skrivati. To velja tudi za delovne postopke – če so dobri in jih še kdo uporabi, ne more škoditi nikomur, lahko pa mnogim koristi. Srenjske in družinske skrivnosti prav tako niso skrivnosti, temveč okostnjaki v omarah. Pospravljanje v omare je pogosto še večje zlo kot njihovo nastajanje. Otežuje in uničuje življenja vseh članov skupnosti za več rodov naprej.

Zmerna svoboda govora bi torej morala vključevati pravico (morda celo dolžnost) do javnega ovajanja kogarkoli, ki krši koristne zakone, ki piše škodljive zakone ali se zakonito okorišča na račun drugih. To bi bila resnično koristna uporaba svobode govora.

… Ki bi bila – enako kot obstoječa – neločljiva od koristoljubne zlorabe. Če lahko ljudje govorijo karkoli, lahko govorijo laži in tudi jih. Svoboda govora je koristna samo, če izključuje zavestno in namerno laganje.

Če ne obstajajo skrivnosti, ki bi jih bilo koristno prikriti, tudi ne obstajajo laži, ki bi jih bilo koristno dovoliti. Vsaka laž je zloraba, s katero se skuša lažnivec okoristiti na račun drugih. To ne velja le za prikrivanje ali napihovanje lastnih prestopkov. Velja tudi za potvarjanje dejanskega stanja stvari – zadaj je vedno težnja, da bi drugi ravnali drugače, kot če bi poznali resnico – da bi ravnali, kot bolj ustreza lažnivcu.

Tako so nastali vsi -izmi tega sveta – ker so množice ravnale v korist vrhovnim -istom. Prepoved laganja pa vsesplošnega medčloveškega napizdovanja ne bi osiromašila le za -izme. Močno bi načela svobodo blebetanja vladarjev. Predvolilne dejavnosti, slavnostni govori in sestanki z novinarji bi se spremenili do neprepoznavnosti. IQ oglasov bi se dvignil na dvomestno število. Tudi obljube, ki jih vodilni v podjetjih velikodušno trosijo med delavce, bi delale dolg. Otroci bi bili prikrajšani za razočaranje, da Dedek Mraz in zobna miška ne obstajata, pa tudi za strah, da jih bo prišla iskat ta ali ona pošast, če ne bodo pridni. 'Resni' filmi, ki bi nategovali naravne zakone (skoraj vsi holivudski) ali bi imeli neverjetno slabe scenarije (skoraj vsi slovenski), bi bili označeni kot »domišljijski«. Z upravnega območja, kjer bi jo uveljavili, pa bi prepoved laganja z enim zamahom izbrisala vse vere. Buda, Jezus in Mohamed ne bi bili več zgodovinske osebnosti, ampak bajeslovni liki kot Yoda, profesor Baltazar in Robin Hood. Rumeni tisk in priročniki za duhovno rast bi lepo goreli …

Zdaj pa sem jaz skrajen, a ne? A sem res? Kaj je bolj skrajno: prepričanje, da bi bilo naše sobivanje boljše, če ne bi lagali in bi lažnivce kaznovali, ali prepričanje, da je dobro, da imajo ljudje, od katerih smo odvisni, skrivnosti in kaznujejo tiste, ki nas s temi skrivnostmi seznanijo?

Edini način, da zlorabimo svobodo govora, je laganje. Kdor govori resnico, je ne more zlorabiti. Lahko povzroči veliko gospodarsko škodo, lahko uniči ugled in življenjsko pot mnogih ljudi. A prednosti resnice so večje od slabosti, njene posledice pa so pravične.